Toda uspeha na najprestižnejšem turnirju na sveti travi imata že dolgo brado. Še več: statistika je neizprosna, saj je že četrto leto zapored izgubil z igralcem, ki ni bil član elitne stoterice svetovne lestvice! Ko pa je izgubil letos z malo znanim Dustinom Brownom, ki bolj kot na vrhunskega teniškega igralca spominja na pevca regija, je vsem tistim, ki ga spremljajo, zasvetila rdeča luč, da je nekaj močno narobe.
Pričakovano glasen je bil znova mož brez dlake na jeziku, teniška legenda John McEnroe, ki zakulisje Wimbledona, vse zgode in nezgode ter pritiske pozna iz prve roke, konec koncev je med letoma 1981 in 1984 trikrat slavil zmago in postal častni član kluba, ki sodi med najelitnejše na svetu. V njem je prostora le za 400 srečnežev, mesta pa si bogastvu navkljub ni mogoče zlahka kupiti. »Potrebne so spremembe. Brez dvoma je Rafaela pripeljal daleč, a na tej ravni sveže ideje ne bi bile odveč,« je dejal McEnroe in imel v mislih Nadalovega strica Tonyja, ki je že dolgo tudi njegov glavni trener.
Naveze med sorodniki v teniškem svetu niso izjema, a se v zadnjem času igralci raje odločajo za sodelovanje z nekdanjimi velikani, ki so na velikih turnirjih že nekaj dosegli in dobro vedo, da na pomembnih dvobojih ne odloča le dnevna pripravljenost, temveč kopica malenkosti, ki bi se mogoče nekemu drugemu trenerju brez igralskih izkušenj zdele nepomembne. Da so te naveze smiselne, potrjujejo tudi Novak Đoković, ki sodeluje z Borisom Beckerjem, Roger Federer, ki ga vodi Stefan Edberg, Andy Murray, ki mu pomaga Amelie Mauresmo, Kei Nišikori, ki stavi na nasvete Michaela Changa in Marin Čilić, ki mu svetuje Goran Ivanišević. Kaj podobnega bi si znal omisliti tudi Nadal, še posebej, ker se bo v prihodnjih mesecih trudil dokazati, da njegovi najboljši dnevi niso mimo.
