Ivan Jakovčić: Če je dobro za Jezusa, je dobro tudi zame

Ob osamosvojitvi Hrvaške je ustanovil Istrski demokratski zbor, politično stranko, ki se je z liberalnim programom postavila med nacionalizem Franja Tuđmana na desni in previdno tranzicijsko politiko Ivice Račana na levi. Z idejo Istre kot prostora multikulturnosti in večjezičnosti je v obdobju hrvaške vojne zajezil nacionalistične strasti in v regiji ohranil idejo tolerance. Marginalna lokalna stranka je v Istri dobila politični monopol, ki je Jakovčića pripeljal na mesto treh zaporednih mandatov v hrvaškem parlamentu, položaj ministra za evropske integracije, guvernerja istrske regije in evropskega poslanca. V evropskem parlamentu je začel brez običajne zadrege govoriti o Balkanu in potrebi po vrnitvi Evrope na njene jugovzhodne meje. Ob dvajseti obletnici genocida v Srebrenici je parlamentu predlagal resolucijo, ki Srebrenico povezuje z vprašanjem ureditve nedokončanih političnih projektov v regiji. V paleti zelo barvitih političnih figur Zahodnega Balkana je Jakovčić najmanj tipičen.

Prinesel sem vedenje, ki sem ga oblikoval kot hrvaški politik, ki je izšel iz izkustva Istre zadnjih petindvajset let. Čas je, da ljudje iz politike, ki smo preživeli Tuđmana, Miloševića in Izetbegovića, začnemo ustvarjati sodobne modele sobivanja na Balkanu. Kateri modeli peljejo naravnost v katastrofo, je jasno. Dobro jih poznamo, vemo, kako delujejo, vemo, kako se je treba proti njim boriti, predvsem pa vemo, kako razdiralni so. Uničujočo politiko vsi dobro poznamo. Iz tega izkustva je treba oblikovati politike, ki na Balkanu ne bodo razdiralne do vsakega posebej, ampak bodo prispevale vsaj k obljubi blagostanja za vse.

Resolucija o Srebrenici je izraz moje želje po aktivni politiki balkanskih držav v sodobni Evropi. Z Zahodnega Balkana prihaja nova generacija politikov, hkrati pa smo tukaj še vedno politiki, ki smo preživeli uničenje Zahodnega Balkana in vemo, da ta zgodba nikoli ni bila končana. Meni je popolnoma jasno, da ima Evropa večje prioritete od Zahodnega Balkana. Kar se dogaja v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, je sedaj veliko bolj pomembno za prihodnost Evrope od teh krajev. Tam so v igri odnosi z Rusijo, ki so usodni za razmerje Evrope do sveta. Vprašanje odnosov z Islamsko državo je neposredno povezano z Libijo kot uničeno državo, kar pomeni, da je celotno območje južno od Evrope pod velikim vprašajem. Tam dobesedno ne vemo, kaj se bo še zgodilo. Ampak to ni vse, kar obstaja na evropskem horizontu. V Evropi se morajo ponovno spomniti, da balkanska zgodba nikoli ni bila sklenjena. Vse rešitve so se ustavile na polovici. Moja pobuda za resolucijo o Srebrenici ni bila vezana samo na tragedijo izpred dvajset let, ampak je bila poziv k oblikovanju jasne evropske strategije za dokončanje te zgodbe, ali zgodb, saj ni samo ena. To ni enostavno, veste. Na solzah in nesreči ljudi je treba začeti govoriti o prihodnosti. To je ideja. Sprejeli so jo vsi.

Nihče me ni vprašal, od kod sem. Seveda so vedeli, od kod prihajam, ampak tega niso poudarjali. Zločin v Srebrenici so zakrivili ljudje srbske nacionalnosti in lahko bi ob meni dvigovali obrvi. Ampak jaz sem v evropskem parlamentu tudi član neformalne skupine prijateljev Srbije. Mislim namreč, da je v dobro nas vseh, če Srbija čim prej postane članica EU. Nimam pa nobenih težav ob tem pisati resolucijo o Srebrenici, ki je tragedija muslimanov, ki so jo zagrešili srbski vojni zločinci. Ampak srbske vojne zločince ločujem od prijateljstva z državo, za katero mislim, da sodi v integracijo.

Zelo lahko je biti razočaran nad evropskimi institucijami. Ampak z razočaranjem ne naredimo prav veliko. Tako kot v mnogih evropskih državah je tudi v evropskem parlamentu veliko nekompetentnih ljudi. Prisotni so zelo ekstremistični nastopi mnogih parlamentarcev. Zame je bilo frapantno nekaj, kar nisem kot poslanec nikoli doživel v hrvaškem parlamentu. Skrajna desnica in skrajna levica se pogosto znajdeta skupaj. Jaz tam sedim in poslušam. Pa saj govorijo eno in isto, se čudim sam pri sebi. Česa ne razumem? A tako je to pri ekstremih. Drugače je evropski parlament dober kompromis levega in desnega centra in nas liberalcev, ki sebe razumemo kot politično silo, ki je vmes med tema dvema tokovoma. V resnici pa so razlike med nami vsaj v evropskem parlamentu majhne. Jaz sem v odličnih odnosih s slovenskimi parlamentarci Šoltesom, Fajonovo, Peterletom, Bogovičem in tako naprej.

Hrvaška je prišla v EU kot država, ki je šla skozi dolgo obdobje vojne. Šli smo skozi vse mogoče izkušnje, na koncu pa nam je uspelo najti še kar dober model tolerance. Kljub strašni izkušnji smo na koncu zgradili dobre odnose z Bosno in Hercegovino, Črno goro, Albanijo, Makedonijo in tudi s Srbijo. Mislim, da smo to še kar dobro naredili, no, pomislite, iz česa smo izšli. Vlada gospe Kosor in sedaj vlada gospoda Milanovića nosita s seboj še kar pozitivno sporočilo. Morda je malo pretenciozno primerjati odnose med Nemčijo in Francijo z odnosi med Hrvaško in Srbijo. Vem, da je pretenciozno, ampak hkrati vem, da je veliko elementov podobnosti v naših odnosih. Zelo dobro pa tudi vem, da imam jaz v tem trenutku možnost, da ta sporočila afirmiram skozi evropski parlament. Resolucija o Srebrenici je bila priložnostno sporočilo, ki ga je bilo treba dati v svet. Ampak jaz sem za parlament pravkar dokončal poročilo o jadransko-jonski regiji, kjer brez zadržkov in v jasnem jeziku govorim o tem, da ima Balkan možnost pomiritve, ker so na njem prepletene manjšine. To je priložnost za konflikt, a je hkrati tudi priložnost za pomiritev. Evropa lahko dela ali eno ali drugo ali nič.

V Italiji živi slovenska manjšina, v Sloveniji živita italijanska in madžarska manjšina. Na Hrvaškem živijo Srbi, Bošnjaki, Italijani, Romi in mnogi drugi, v Srbiji živi cel niz različnih narodnosti, prav tako v Makedoniji, na Kosovu, v Albaniji. Saj mi Bosne in Hercegovine ni treba posebej omenjati. Govorim samoumevnosti. V resnici smo vsi prepleteni z vsemi. Jaz evropskemu parlamentu govorim, da mora to prepletenost razumeti kot našo win-win pozicijo in da morajo evropske institucije pritiskati v tej smeri. Mi bi morali s tem zmagati. Ni razlogov, da Hrvati, ki živijo v Srbiji, in Srbi, ki živijo na Hrvaškem, ne bi bili dejavnik povezave med nami. Za to ni nobene pametne ovire, lahko pa se iz tega naredi tudi neumna politika. Ampak neumna politika me ne zanima. Bosna in Hercegovina je za vse težka tema, ampak prav zato v poročilu govorim o njej in pričakujem podporo slovenskih prijateljev iz vseh strank. Slovenci in Hrvati kot prvi člani EU s tega območja lahko v parlament prinesemo zgled tolerance, medsebojnega spoštovanja in kulture življenja ne glede na politične razlike med nami. Sožitje ni mrtva črka na papirju, ampak je lahko prepričljiva zgodba, ki jo lahko podpremo z nizom dokazov.

To je naša istrska zgodba zadnjih petindvajset let. Jasno, da Istra ne more biti model za Evropo, lahko pa jo ponudimo kot primer dobre prakse. Ljudje imajo radi primere dobre prakse. Če ne drugače, potem ko so se naveličali kopičenja primerov slabe prakse.

Počasi, počasi. Jaz sem bil primus inter pares. Prvi med enakimi.

Nekateri so v tem res videli krono, mene so ves čas zanimali demokratični odnosi.

Ne vem, ali me provocirate ali resno mislite. Ali provocirate?

Prav. Bil sem najbolj vplivna oseba v Istri in tudi sedaj nisem kar izginil. Tudi sedaj imam vpliv, vendar bodimo realistični. V Istrskem demokratskem zboru smo zelo veliko odločitev sprejeli sporazumno s konsenzom. Včasih po dolgih in mučnih razpravah ne samo znotraj stranke, ampak v dialogu z manjšinami, nevladnimi organizacijami in političnimi partnerji. To ni bila naša dobra volja, to je bila naša politika. Naš partner ni bila samo italijanska manjšina, ampak tudi bošnjaška, madžarska, albanska, makedonska in vse druge. Njihovi predstavniki so bili na naših volilnih listah od leta 1993, ne od danes. Nekatere druge stranke so jim skrivaj pošiljale sporočila, da jih podpirajo in zastopajo njihove interese, vendar da morajo to početi diskretno brez njihovega omenjanja, ker bi transparentnost ogrozila njihov volilni rezultat. »Vi nas podprite, a ne sme se videti, da nas podpirate,« so jim govorili. Mi smo rekli nekaj drugega. »Podprite nas in naj se vidi, da nas podpirate in da mi podpiramo vas.« Dobesedno silili smo jih, naj bodo na naših listah. Nismo se sramovali njihove prisotnosti, ampak smo bili nanjo ponosni in smo se z njo hvalili.

Bili smo prva stranka v Istri. Hoteli smo, da je jasno, da hrvaška večina v Istri, ki ji pripadam tudi sam, hoče spoštljive odnose z vsemi ostalimi, ki so pripadniki manjšin, in da to hoče na popolnoma javen in ekspliciten način. Brez sprenevedanja. Jaz sem Hrvat. To politiko sem vodil kot Hrvat, vendar je to, da sebe razumem kot Hrvata, moja zasebna stvar. Je pomembno, da sem Hrvat? Samo, če kot pripadnik večinskega naroda nastopim v zaščito drugih, ki so v manjšini. S Franjem Tuđmanom sem se okoli tega veliko prerekal in imel včasih tudi velike spore. Z njim pa sem imel tudi veliko resnih razprav o tem, zakaj imamo pravico do dvojezičnosti in zakaj moramo jasno povedati, da v Istri živijo tudi Srbi, Črnogorci, Albanci, Makedonci in pripadniki vseh drugih narodov nekdanje Jugoslavije. Niso avtohtoni, ampak živijo tukaj eno ali dve generaciji. Oni imajo pravico biti z nami in biti na naših volilnih listah, sem mu govoril. To se je izteklo v uspehe naše politike.

Enega zelo lepega. V Pulju smo pred tremi leti odprli srbski kulturni center. Na otvoritev so prišli tudi Albanci. To bi se težko zgodilo kjerkoli drugje, v Pulju pa se je. Brez komplikacij. Jaz sem takšno politiko iniciiral. To je naš model. Če ga kdo hoče prevzeti, bom vesel. Vsiljujem pa ga ne nikomur. Kristus je rekel, da moramo ljubiti svojega bližnjega, ne? Naj bo gej, lezbijka, Srb, Makedonec, naj bo kdorkoli. Ljubi svojega bližnjega. To je zelo liberalno sporočilo. Okrog tega se lahko strinjamo, da je bil Jezus Kristus velik liberalec, ljubi svojega bližnjega pa eno bolj liberalnih sporočil, izrečenih na našem planetu. Če je bilo dovolj dobro za Kristusa, je dovolj dobro tudi zame.

Istra ima svojo zgodovinsko zgodbo, ki je pripeljala do tega, da smo v devetdesetih letih, ko so se v Jugoslaviji začele vojne, pred drugimi razumeli nekaj bistvenega. Da bo sovraštvo, ki ga nosimo v sebi, ustvarilo nove tragedije. Ljubim misel, da je Istra doživela svojo osvoboditev leta 1943 in 1945, ne pa leta 1991, ko se je Hrvaška osamosvojila od Jugoslavije. Osvoboditve ni doživela, ker se je odcepila od Italije, ampak ker se je ločila od fašizma. Po letu 1945 je šla v komunizem, od katerega se je veliko več pričakovalo. Mojega očeta so med vojno deportirali v Dachau, po osvoboditvi pa je končal na Golem otoku. Doživel je največje mogoče tragedije, kar so se ti lahko zgodile v štiridesetih in petdesetih letih. Najprej so ga ujeli Nemci, ker je sodeloval s partizani, potem pa so ga aretirali v komunizmu in je dvakrat končal na Golem otoku. Svetoval mi je, naj se ne ukvarjam s politiko, pa sem šel prav v to. Od njega sem podedoval idejo multikulturalizma, ki jo je gojil v družini. Moja mama je namreč bila Avstrijka. Oče je bil Hrvat, ki je govoril hrvaško, italijansko in francosko. Mama je tudi govorila v več jezikih. Evropsko multikulturnost sem živel od konca petdesetih let naprej, ko sem se rodil.

Takšnih zgodb je v Istri veliko. To je istrska zgodba. V Istri ob hrvaški živi italijanska kultura. Hrvaška in slovenska Istra sta prepleteni. Buje, Koper in Trst so na neki način vedno živeli skupaj. V Avstro-Ogrski in Italiji, z Jugoslavijo je Trst začasno ločila meja. Ampak še v času Jugoslavije so bili Buje, Novigrad, Umag in Koper skupaj v coni B. V petdesetih letih je eksodus odpeljal mnoge Italijane. V Istro so na njihova mesta prišli ekonomski migranti iz Srbije in drugih delov Jugoslavije, ki so tukaj našli svoj drugi dom. Prišli so vojaški uslužbenci, učitelji, vsi mogoči. Pošiljali so jih po partijski liniji, ampak tukaj so se premešali z vsemi ostalimi. Iz te izkušnje vemo, da to ni vedno samo pozitivno. Treba je graditi na tem, da to postane pozitivna izkušnja. Istrani niso bili zadovoljni, ker so sem prišli Srbi, muslimani iz Bosne in Hercegovine. Kaj bo iz tega, kaj nam bo to prineslo, so se od začetka spraševali. Bali so se, vendar se niso odzvali negativno. Pa tudi niso se smeli, bodimo jasni.

Ko je z demokracijo prišlo do odpiranja, je IDS odigral ključno zgodovinsko vlogo. Znotraj Hrvaške smo izpeljali svojo istrsko zgodbo. Kot bi rekel Fulvio Tomizza, smo ohranili istrski mikrokozmos. Pod vsakim kampanilom tukaj živijo zelo različni ljudje, ki pa morajo živeti skupaj. Kampanil je element katoliške cerkve, vendar je hkrati prostorska vertikala, ki veže in druži. Koga? To je vprašanje, ne? Samo Hrvate? Ljudje so se začeli spraševati, kako se svobodno obnašati do soseda, ki je Albanec, Bosanec ali Srb. Lahko pa je tudi Hrvat. Tako Istrani pravijo Zagrebčanom, Slavoncem, ljudem s kontinenta. Kaj s tem? V zelo težkih časih smo se odločili, da je vse to naša skupnost. Videli smo, da se pripravljajo strašne stvari in da moramo narediti vse, kar je v naših močeh, da v Istri ne pride do vojne med njenimi prebivalci. Iz te izkušnje izhajam kot politik, ki to kot politično izkušnjo prinaša s seboj v evropski parlament.

Ta jezik in to prakso je treba ohraniti. Vodenje Istre je prevzela nova generacija. Novi predsednik DS in župan Pulja Boris Miletić, novi guverner Istre Valter Flego iz Buzeta in drugi so mladi ljudje, ki so rasli v tem duhu in so ga politično sprejeli za svojega. Na volitvah s tem dobivajo večino. Župan dvojezičnega Rovinja Giovanni Sponza dobi sedemdeset odstotkov glasov. To pa zato, ker smo politično idejo pretvorili v delo. Če greste med Istrane in jih deset vprašate, kaj mislijo o tej ideji, vam bosta dva rekla, da je to katastrofa. Osem vam bo o njej govorilo pozitivno. Takšno je danes splošno prepričanje. Če bi razpisali referendum o multietnični in multikulturni naravi Istre, bi dobili osemdesetodstotno potrditev za vse, kar smo delali 25 let. To ni majhna zgodba. Zakoni in vlade imajo radi številke. Če je manjšina dovolj velika, ima nekaj pravic. Dejstvo je, da Italijani niso velika manjšina niti v Rovinju. V vsej Istri je nekaj manj kot deset odstotkov Italijanov. Pa vsa Istra deluje dvojezično.

Nismo se držali logike številk, ampak logike kulture, logike odnosov in logike moralne obveze naše generacije. Ko sva z gospodom Furiom Radinom pred 25 leti začela z zgodbo o dvojezičnosti Istre, nisva govorila samo o zaščiti Italijanov, ampak o zaščiti neke logike in kulture življenja, kjer so Srbi, Albanci, Makedonci in Črnogorci del iste zgodbe. Seveda so razlike. Hrvati in Italijani tukaj živijo stoletja, oni pa desetletja, ampak sedaj pač živimo skupaj. V Pulju smo zgradili romske otroške vrtce. Romi so v Pulju superintegrirani. Imajo svojo radijsko oddajo, svoje mikrobiznise, ki jih mi podpiramo. Ni vse idealno. Sem realist. V Vodnjanu so problemi. V Pulju pa jih ni.

Poglejte. Novemu predsedniku Poljske Andrzeju Dudi sem v parlamentu dal modri karton. Postavil sem mu poslansko vprašanje. Vprašal sem ga, ali vidi Ukrajino v prihodnosti kot decentralizirano državo. Tako je rekla visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Federica Mogherini. On je takoj odgovoril, da ne, ne, to ne more biti tako. Ukrajina ne bo decentralizirana. Če je tako, imamo v Evropi resen problem. Če predsednik Poljske ne razume, da mora biti Ukrajina visoko decentralizirana, če hoče obstati kot država, potem se je treba resno zamisliti o njeni prihodnosti. Ne gre pozabiti, da je tam stranka regij imela svojega predsednika države. Jasno je, da je to velika država, ki mora biti organizirana v regije z visoko stopnjo samostojnosti in centralno oblastjo v Kijevu. Centralna oblast v Kijevu ne sme biti vprašljiva, samo centralna oblast pa je slaba rešitev. Če hočemo preprečiti nasilno razbitje Ukrajine, je treba najti politično formulo, ki bo delovala, in jo z vsemi silami podpreti. Če Poljska podpira drugačno rešitev, me razvoj dogodkov v Ukrajini zelo skrbi. Poleg Islamske države je to najpomembnejša tema mednarodne politike. Ta pa ima učinke na notranjo politiko držav. Evropa ima danes na desni v porastu veliko število političnih strank, ki so v svojih programih izključujoče in igrajo na nacionalizem. Mislim, da to za nas ni dobro. Tudi na skrajni levici je veliko strank, ki so izključujoče v drugo smer. Evropska koalicija socialistov in demokratov, EPP in Alde skupaj z Zelenimi/EFA, ki pogosto glasujejo z nami, moramo v koalicije z drugimi, da bi naše ideje prišle skozi. Ampak mi smo v položaju, da pogosto ne vemo, kdo v Evropi koga reprezentira.

Slovenija je imela veliko priložnost, mislim, da jo je zamudila. Jaz ne morem zamenjati slovenske politike na Zahodnem Balkanu. Tako se temu namreč reče, mimogrede. Pa če vam je všeč ali ne. Zahodni Balkan. Tako nas obravnavajo, jaz s tem nimam nobenih težav. Jaz seveda dajem impulze Hrvaški, naj senzibilizira evropsko politiko, da se bo vrnila na Balkan. Ne imejmo iluzij. Ukrajina, Bližnji vzhod in Libija so Zahodni Balkan izbrisali z evropskega in ameriškega političnega horizonta. To so veliko pomembnejše teme. Ampak mi smo še vedno tu. Slovenija je tu imela priložnost, pa se ji je izognila. Hrvaška pa v sedanji konstelaciji ni država, ki bi lahko to učinkovito naredila. Namesto tega so sedaj nastopili novi dejavniki. Moja pozicija je nevtralna. Imam odlične odnose z Vučićem, Ramo, Đukanovićem in bi to rad izkoristil v pozitivnem smislu. Meni se zdijo skupaj z BiH, Kosovom in Makedonijo izredno pomembni. Pomembni so za nas.

Odnosi med Srbijo in Albanijo se mi zdijo zelo pomembni. Rami in Vučiću sem večkrat povedal, da so njihovi odnosi sporočilo, ki ga Zahodni Balkan pošilja Evropi. Tega sporočila pa naj ne pošiljajo več skozi Slovenijo ali skozi Hrvaško. Mislim, da je ta čas že minil. Z obiskom Rame v Beogradu in Vučića v Tirani so politični voditelji držav začeli razumeti, da je prihodnost njihovih držav v Evropski uniji odvisna od njih in da je njihova odgovornost. Oni morajo vrniti Zahodni Balkan nazaj na dnevni red Evrope kot pozitivno izkušnjo. Niti Slovenija niti Hrvaška nista pokazali dovolj pripravljenosti, da jim pomagamo iti naprej. Vučić in Rama sta se sama dogovorila, da bosta vzela stvari v svoje roke in do konca stabilizirala Balkan. Jaz jima govorim, da Evropa nima časa za razmišljanje o njih. Če sami tega ne naredijo, se nihče ne bo zares ukvarjal z njimi. Odnosi v Bosni in Hercegovini ostajajo velik problem, vendar bi se lahko uredili na valu stabilizacije Balkana, ki je v rokah samih balkanskih držav. Tukaj ni kaj sanjati. V desetih letih smo lahko vsi skupaj Evropi.

Manjše države? Simpatična formulacija. Velikost države je v evropski politiki seveda zelo pomembna. Vendar ni pomembna samo velikost. Če imaš dobro politično rešitev za realen problem in če jo predstaviš ob pravem času, se bo kot ideja razvijala naprej skozi institucije. Za to res ni ovir. Ni toliko pomembno, kako velika je tvoja država in od kod si, ampak kvaliteta rešitve, način njene predstavitve in čas, ko jo ponudiš. Sam mislim, da je treba na Zahodni Balkan kot nujen generator spopadov malo pozabiti in morda ponujati pozitivne ideje.

Tudi na Hrvaškem se o tem rado diskutira, če smemo temu tako reči.

Jaz si nikoli nisem niti v sanjah predstavljal, da bom doživel vojno v svoji državi. Nikoli. V vojni tudi nisem bil vojak. Bil sem poslanec v hrvaškem parlamentu. Bil pa sem predsednik Istrskega demokratskega zbora in nisem imel kvoruma za sklic predsedstva stranke. Člani so bili na fronti. Meni pa na fronto niso dovolili.

Hrvaške oblasti iz leta 1991, 1992 in 1993. Poglejte v arhiv, kdo je bil na oblasti. Nikoli mi niso dovolili oditi na fronto. Češ, to je Jakovčićeva ideesovska istrska vojska. »Ti tja ne moreš.« Večina članov stranke pa je bila mobilizirana in na bojišču v Liki. Istra je v polnem številu sodelovala v vojni, nihče pa na srečo ni bil obtožen za vojne zločine. Vojaško delo so opravili korektno kot vojaki. Bilo jih je na tisoče. Vojna je bila strašna, ampak vojne je konec. V Evropsko unijo sedaj ne prihajamo več z vojno. Naše vojne nikogar več ne zanimajo. Naši spori nimajo publike. Oder je prevelik, na njem pa se dogajajo res velike reči. Kaj torej lahko naredimo? Hrvaški in slovenski parlamentarci lahko samo senzibiliziramo komisijo, da Zahodni Balkan vrne na dnevni red. Ne z obupanimi klici k širitvi. Vsem je jasno, da v naslednjih štirih letih ne bo prišlo do širitve. Lahko pa pomagamo k senzibiliziranju Evrope, naj pomaga zapolniti to luknjo na zemljevidu našega kontinenta. Lahko pokažemo, da na zemljevidu zeva nelogična praznina. Ta luknja ni niti geografsko niti politično tako velika, da je ne bi bilo mogoče zapolniti.

Kaj s tem pridobimo? Enoten prostor, na katerem se Evropa lahko ozemeljsko združi in to zgodbo razglasi za končano. Potem se lahko bistveno bolj prepričljivo posveti Ukrajini, Islamski državi in Severni Afriki. To ne bo rešeno v dveh dneh. Svoj mandat posvečam prepričevanju članov evropske komisije in evropskih politikov, da je treba položaj na Zahodnem Balkanu spremljati, nadzorovati in rešiti. Ideja, da je dovolj slediti in nadzorovati, se je pokazala kot zelo neproduktivno.

Saj Evropa nima malo izkušenj z Balkanom. Ve, da so tam politiki, ki nočejo prispevati k stabilizaciji kontinenta. Te politike mora penalizirati tako, da bo bolelo. Nobena država na Balkanu se nima pravice delati, da je Švica. Nobena država na Balkanu ni Švica.

Z grožnjo sankcije treba državnikom poslati zelo preprosto sporočilo. »Hitro se razvrstite tako, da boste čim prej začeli sprejemati evropsko regulativo, in začnite z učinkovito in agresivno politiko vstopa v EU.« To mora biti sporočilo Srbiji, Albaniji in vsem drugim državam. Brez izmotavanja, izgovarjanja na zgodovinske krivice, politično nerazvitost, krizo, tranzicijo, nedoraslost ali karkoli. Aktivno, agresivno, hitro.

Nekaj odrasle politike bi res prav prišlo. Ali to, ali kazen. »Vi se krivi, če vaši državljani in vaše države ne uživajo dobrobiti, ki jih uživajo državljani EU.« Pa naj gredo s tem sporočilom na volitve.

Sprenevedanje je tukaj popolnoma nepotrebno. Mi, ki prihajamo iz Slovenije in Hrvaške, vemo, da je bolje biti notri kot zunaj.

Da. Za Zahodni Balkan ne morete imeti dilem. Ob vseh zadržkih, razočaranjih in užaljenosti vsi dobro vedo, da je to korak, ki ga morajo narediti, če si hočejo v tem svetu zagotoviti normalno življenje. Ugasnilo je veliko iluzij o Evropi, ampak iluzije, da je bolje zunaj EU, nikoli niso bile kredibilne.

Turčija pa je velika tema. Državice Zahodnega Balkana so majhne teme. Turčija je res velika. Hkrati pa ima v primerjavi s temi državami drugačen status. Vprašanje vstopa Turčije v EU je zame odprto vprašanje in nihče ga nima pravice zapreti. Ne sodi pa v isti kontekst kot države Zahodnega Balkana. Predvsem zaradi njene velikosti, števila prebivalstva in ekonomske moči. Tudi vprašanja človekovih pravic, svobode medijev in podobno so v Turčiji malo drugačna kot v deželah Zahodnega Balkana. Zahodni Balkan napreduje na lestvici evropskih meril, Turčija pa ima s tem težave, ki jih mora rešiti. Verjamem, da jih bo kot velika država rešila, in podpiram vstop Turčije v EU kot odprto vprašanje.

Balkan je preprostejši. Na Zahodnem Balkanu se radi hvalimo s tem, da imamo takšne probleme, ki so tako specifični in tako zapleteni, da jih tudi z najboljšo voljo in demokratičnim naporom ne moremo rešiti brez silovite intervencije od zunaj. Pa ti ljudje vidijo, v kakšnem svetu živimo? To so vse po vrsti majhne države. Majhne države nimajo neskončno velikih problemov.