Tako imenovani izvoljenci ljudstva, poslanci in zakonodajalci, ki jim v Veliki Britaniji uradno rečejo častni člani poslanske zbornice, naj bi zastopali interese ljudstva v volilnih okrožjih, v katerih jih je to izvolilo. Nič ne bi bilo narobe, če bi obenem skrbeli tudi za svoje osebne interese, saj je to naravno, vendar mnogi pri tem radi pretiravajo. Celo do tolikšne mere, da nečastno skrbijo, po domače rečeno, samo za svojo rit.
Osovraženi investitorji
Na dan je prišlo, da dobra tretjina od 650 zakonodajalcev sodi tudi med zasebne stanodajalce, ki zadnja leta, odkar Britanijo, posebno mesta in zlasti London, pesti huda stanovanjska kriza, stanodajalci pa zato privijajo cene najemnin, sodijo med najbolj osovražene ljudi na Otoku. To so nepremičninski investitorji, ki s posebnimi stanovanjskimi posojili kupujejo stanovanja, ki jih morajo oddajati. Nekateri njihovo »priljubljenost« primerjajo s priljubljenostjo tistih lastnikov psov, ki vrečke, v katere sicer poberejo iztrebke svojih štirinožnih ljubljencev, obesijo na vejo najbližjega drevesa. Ta posebna stanovanjska posojila za nakup stanovanj za oddajanje so podobna običajnim stanovanjskim posojilom z dvema razlikama: obrestna mera je višja in zahtevani gotovinski prispevek je veliko višji, 25 odstotkov cene nepremičnine, namesto najobičajnejših petih odstotkov.
Tega programa so se domislili politiki, poslanci, domnevno zato, da bi pomagali rešiti stanovanjsko stisko, zlasti v Londonu, kjer naj bi se z njim povečalo število stanovanj za najem za tiste, ki jih ne morejo kupiti. V resnici se problem povečuje. Desettisoče mladih Londončanov je zato, ker si ne morejo več privoščiti najemnin (o nakupu pa lahko samo sanjajo), prisiljenih v ne ravno prostovoljno izgnanstvo iz prestolnice.
Vse večja armada najemnikov
Glavni razlog za to, da vzameš in dobiš posebno posojilo za nakup nepremičnine za oddajanje, je dobra naložba. Z najemnino pokrivaš najmanj obroke posojila, cene nepremičnin, posebej v Londonu, pa še vedno rastejo (v zadnjih 12 mesecih za 7,3 odstotka). To, kar so Otočani vedeli že do zdaj, je, da je na Otoku poleg 3,7 milijona stanovanj, ki jih poceni oddajajo občine, tudi več kot 4 milijone stanovanj, ki jih vse bolj drago oddajajo zasebniki. Ta teden so izvedeli, da si tretjina otoških družin z letnim zaslužkom manj kot 22.000 funtov ne more privoščiti najema stanovanja. Najbolj pa jih je šokiralo to, da je med stanodajalci, ki oddajajo stanovanja, kupljena s posojili za nakup nepremičnin za oddajanje, celo tretjina poslancev. Velika večina poslancev tako in tako poseduje več kot eno nepremičnino: po navadi imajo dom v Londonu in v svojem volilnem okrožju, ki so ju do škandala s poslanskimi izdatki leta 2009 opremljali davkoplačevalci. Obresti za stanovanjska posojila za »poslanski dom« so zakonito dajali med stroške pri davčni napovedi (ta zakon je veljal samo zanje). Med stanodajalci je okrog dvesto poslancev, ki imajo več nepremičnin. Rekorder je konservativec Clappison, ki ima 26 nepremičnin (poleg 27 juter zemlje). Prav tako konservativni poslanec Bleckman v podeželski stanovanjski soseski blizu Londona oddaja šest stanovanj, ki jih je kupil s posojili za nakup nepremičnin za oddajanje. Njegova konservativna kolegica Caroline Spelman ima nepremičnine v Londonu, Bathu, West Midlandsu in na Portugalskem. Nekaj posebnega je tudi konservativec Robert Goodwill, ki ima poleg glavnega doma v Londonu tudi farmo, tri objekte v industrijski coni in štiri hiše, ki jih vse oddaja. In tako naprej.
Med stanodajalci niso samo konservativni poslanci, a ti so očitno glavni. Poslancem je lepo. Veliko lepše, kot je tisti skoraj polovici Londončanov, ki v 23 od 32 londonskih občin za stanovanjske najemnine plačujejo več kot polovico svojega zaslužka. Očitno tudi poslancem, ki naj bi zastopali njihove interese, ne pa polnili svoje žepe na njihov račun. Tudi s pomočjo programa posojil, ki naj bi bil v pomoč najemnikom.
