Nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen je ob nedavnem obisku generalnega sekretarja zavezništva Jensa Stoltenberga napovedala zvišanje nemškega obrambnega proračuna. A hkrati priznala, da o konkretnih številkah še ne more govoriti. Tako kot slovenska obrambna ministrica torej.
Za plače kar 82 odstotkov sredstev
Generalni sekretar Nata pride na obisk v Slovenijo 13. julija, ko bo tudi ministrica Andreja Katič (zagotovo) napovedala postopen dvig slovenskega obrambnega proračuna. O konkretnih številkah pa tudi tedaj ne bo mogla govoriti. Slovenija je na repu držav članic zavezništva po deležu BDP, ki ga namenja obrambnim izdatkom. Še leta 2010 smo za obrambo namenili 1,6 odstotka BDP, kar je pomenilo 583 milijonov evrov. Letos bomo za obrambo namenili 377 milijonov, kar pomeni manj kot odstotek predvidenega BDP. Še bolj bode v oči dejstvo, da gre za plače kar 82,3 odstotka vsega denarja; za nakup opreme Slovenija namenja le 0,7 odstotka obrambnega proračuna. »Nato zanima, ali smo sploh še sposobni ustrezno sodelovati v silah za hitro odzivanje. Danes je težko oceniti, v čem je SV sploh še močna. Verjetno je njena moč v veliki dosedanji usposobljenosti in izkušnjah, zato ne bi smeli zmanjševati obsega poklicnih vojakov,« ocenjuje nekdanja obrambna ministrica, profesorica obramboslovja na FDV Ljubica Jelušič.
»Ne glede na zaveze do Nata je podatek o odstotku, ki ga namenjamo za plače, alarmanten. Pomeni, da smo ukinili razvoj – to je pot, ki vodi k samoukinitvi vojske,« je oster upokojeni prvi slovenski general Janez Slapar, ki je eden redkih, ki rešitev vidi v zniževanju števila vojakov s 7000 na 4000. S tem, pravi, bi še vedno lahko zagotavljali udeležbo na mirovnih misijah. »A ker smo pravi umetniki, bi verjetno politika z veseljem sprejela ta moj predlog, potem pa še ustrezno znižala obrambne izdatke in bi bili na istem,« pristavlja Slapar.
Tonin: Pohvala misijam ne bo zgolj vljudnostna
Matej Tonin (NSi) je dolgoletni član odbora za obrambo bodisi iz opozicijskih ali pozicijskih vrst. Je tudi član delegacije državnega zbora v parlamentarni skupščini Nata: »Pravilno ste povzeli, Stoltenberg nas bo pohvalil glede misij in centra odličnosti ter okaral glede obrambnih izdatkov. Pohvala misijam pa resnično ne bo vljudnostne narave. Naši vojaki si namreč v nasprotju z vojaki drugih držav na misijah močno izboljšujejo plačo in so na njih izjemno prizadevni in profesionalni. Seveda pa vsi nosimo del odgovornosti za to, da se je obrambni proračun zmanjšal za polovico. Varčevali smo tam, kjer smo mislili, da bo najmanj boleče. Zdaj je treba začeti znova, izhajajoč iz vojaka. Najprej se vprašajmo, koliko smo za vojsko sploh sposobni nameniti, in usposobimo ter opremimo vojaka temu primerno.«
Nismo sami, Evropa je z nami
Pa je očitek glede deleža BDP za obrambo upravičen ali gre predvsem za pritisk Nata k nakupovanju oborožitve in s tem krepitvi vojaške industrije? »Očitki, da Evropa uživa varnost na račun ZDA, so stari. Zmogljivosti evropskih vojska so na najnižji točki, sploh v velikih državah, kot so Francija, Nemčija, Velika Britanija. Niti veliki niso sposobni sami izvajati vojaških operacij, kaj šele majhni. Zavezništvo je torej nujnost. Alternativi sta nevtralnost in razorožitev ali pa vojaška osamosvojitev. Oboje je, sploh za Slovenijo, nerealno,« razmišlja dr. Uroš Svete, predstojnik katedre za obramboslovje na FDV.
Svete je prepričan, da bi obisk Stoltenberga obrambno ministrstvo moralo izkoristiti v pogajanjih pri delitvi državnega proračuna, »a bo dvig zelo postopen in blag«. Naš sogovornik je tudi zelo previden pri omenjanju zniževanja števila vojakov ali specializacije le za določena področja: »Že zdaj smo vojska pehote – pozabili smo na artilerijo, oklepne sile, da o letalstvu in mornarici ne govorim. Sedanji obseg je minimum, sicer bomo vojsko odrinili na družbeno margino, izgubili bomo vojaško znanje. Osebno sem tudi proti specializaciji, saj na koncu potem pridemo do vprašanja, če vojsko sploh potrebujemo.« Pa jo? »Vojska je eden od stebrov države,« odgovarja Svete.
Ugled ne bo trajal dolgo
O tem se je mogoče v mirodobnem času prepričati ob naravnih katastrofah. Brez »vojaškega« poveljevanja bi se leta 2007 ob poplavah v Železnikih, ko je vajeti v roke čisto po vojaško prevzel zdaj že pokojni poveljnik civilne zaščite Miran Bogataj, odpravljanje posledic sila zavleklo. Ljudje bi bili še bolj ogroženi. Podobno je bilo ob žledolomu. »Tuje študije ugotavljajo, da je organiziranost vojske edina, ki je ob naravnih katastrofah res učinkovita. Državljani žal nimamo več izkušenj s poveljevanjem, vojaško rezervo smo povsem zanemarili,« na še en vidik opozarja Svete.
Na terenu pa ima Slovenska vojska še precej drugih, povsem osnovnih težav. »Strgane uniforme in uničeni čevlji so prvo, kar naši kolegi opazijo na misijah. Pa ne gre za šminko – gre za osnovno delovno opremo, ki vojaka ščiti pred nevarnostmi,« svari sekretar sindikata ministrstva za obrambo Marjan Lah: »Če se vlada odloči za pošiljanje naših fantov na vojna žarišča, kar bomo Natu seveda zagotovili, potem jih mora ustrezno opremiti in usposobiti. Sicer bo politika nosila odgovornost za morebitne tragične posledice. V mednarodnem okolju za zdaj uživamo ugled. Ne vem pa, kako dolgo bo to še trajalo.« Nekdanja obrambna ministrica Jelušičeva je še ostrejša: »Stanje je tako, da sploh ni več treba strašiti z Natom, da bi videli, kako obubožana je SV po petih letih pretiranega varčevanja.«
