Avtor navaja, da "prav odnos do bližnje ideološko razdeljene preteklosti kaže, da oba uvodničarja dajeta prednost tisti ideologiji, ki jo je in jo še zastopa RKC". Poudariti želimo, da se ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič in načelnik generalštaba Slovenske vojske generalmajor mag. Alojz Šteiner, če je avtor pisma mislil njiju, v svojih uvodnikih nista vrednostno opredeljevala do različnih religij. Ministrica in načelnik nista posegala v vsebino zbornika in člankov drugih avtorjev, saj ne izvajata cenzure nad članki v publikacijah, ki izhajajo v okviru ministrstva za obrambo. Na ministrstvu za obrambo se pri izdaji vseh publikacij uveljavlja pravilo, da je vsak avtor odgovoren za zapisano, s tem tudi izraža svoja stališča in ne stališča ministrstva, pod članke se avtorji tudi podpišejo.

Omenjeni zbornik je izšel ob desetletnici Vojaškega vikariata. Slovesnost, na kateri so bili udeležencem razdeljeni zborniki, je bila 25. septembra 2010 v Ljubljani, udeleženci pa so bili predstavniki ministrstva za obrambo, predstavniki verskih skupnosti v Sloveniji ter tuji, zlasti vojaški, škofje in vikarji iz številnih evropskih držav in ZDA. Udeležba visokih predstavnikov različnih verskih skupnosti potrjuje usmerjenost Vojaškega vikariata v skrb za versko duhovno oskrbo vseh pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske, ki si jo želijo, kar je hkrati tudi razlog za obstoj vikariata. Pravilnik o organizaciji verske duhovne oskrbe v tretjem odstavku 4. člena tudi določa, da mora biti pri organiziranju verske duhovne oskrbe zagotovljen enakopravni položaj verskih skupnosti ter vojaških in civilnih oseb, ne glede na njihovo vero. Osebje Vojaškega vikariata, ki ga sestavljajo predstavniki rimskokatoliške in evangeličanske cerkve, je tako dolžno omogočiti vsem pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske, da navežejo stik z duhovnikom njihove vere, če za to izrazijo željo. Delovanje Vojaškega vikariata tudi uresničuje 41. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno. Skladno s tem se tudi pripadniki in pripadnice Slovenske vojske ter člani njihovih družin, ki si to želijo, udeležujejo dogodkov, ki jih organizira Vojaški vikariat.

Za nas je žaljiva tudi trditev avtorja, da je "Slovenska vojska v Afganistanu nesporno okupacijska sila, od 'humanitarnih' vrednot, ki so pri srcu predvsem ZDA, pa brani zlasti zaloge nafte in redkih kovin". Poudariti je treba, da imajo sile ISAF (mednarodne sile za varnostno pomoč, angl. International Security Assistance Force), v okviru katerih delujejo pripadniki Slovenske vojske, mandat varnostnega sveta OZN za pomoč afganistanski vladi pri zagotavljanju varnosti in stabilnosti v Afganistanu in da glede na to nikakor ne moremo govoriti o "okupacijski sili".

Aleš Sila, vodja Službe za odnose z javnostmi MORS