Morda, sem pomislil, Luka Mesec ne ve, kaj pomeni odkriti in izkopati množično grobišče, ga urediti in primerno označiti, identificirati najdene žrtve in jih naposled še pokopati, morda ni bral Mehmedalije Alića in si vsega tega ne zna najbolje predstavljati in zato tudi ne razume, da nalagati svojcem stroške za tako zahtevne in tudi dolgotrajne procese ni ravno pietetno in tudi ne človekoljubno. Morda pa, sem še pomislil, nam je le pozabil omeniti, do katere faze naj se država v proces urejanja množičnih grobišč vmešava in od kod naprej naj se umakne.
Seveda se najbrž vsi strinjamo, da ni potrebe, da se država sama vabi na pogrebe. Redki so namreč, ki si ne želijo svojih umrlih pokopati v družinskem krogu, daleč od oči vseprisotne in brezsramne politične javnosti, kakor so to nedavno storili tudi svojci gospodarjev gradu Strmol, zakoncev Rada in Ksenije Hribar, o katerih usodi smo brali v odličnem Jančarjevem romanu To noč sem jo videl.
A ko govorimo o množičnih grobiščih in o žrtvah množičnih pobojev, se država ne more kar obrniti stran (in ironično je, da to predlaga predstavnik stranke, ki najbolj zagovarja vseprisotno državo). Povojni poboji so namreč njena lastna preteklost, povojni poboji so država Slovenija. Urejanje množičnih grobišč je pač kultura in se tiče celotne družbe. Naša civilizacijska dolžnost je, da se z odkrivanjem in ureditvijo grobišč soočimo z dediščino zgodovine, da si jo priznamo in jo sprejmemo.
Luka Mesec pa bi se kot politik moral zavedati predvsem tega, da si ravno takrat, ko se država umika lastni preteklosti, to preteklost prisvojijo politične organizacije in potem lahko neka stranka privatizira stranpoti komunizma ter po lastni presoji deli ljudstvu čebelice in črne pike za vzorno ali neprimerno obnašanje v bivšem sistemu.
A po drugi strani bi lahko Lukovo izjavo razumeli tudi kot nussdorferizem. To je sodobna filozofska smer, katere utemeljiteljica je varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Nussdorferizem nas uči, da je krivično, če prebivalci plačujemo za grehe svoje države: »Vsak zakon o popravi krivic, ki so bile storjene v preteklosti, pomeni hkrati obremenitev prebivalcev, ki teh krivic niso povzročili, in prerazdelitev razpoložljivih javnih sredstev v družbi. To je še posebej boleče, če se dejanski povzročitelji krivic uradno ne razkrijejo in ne prispevajo sami k popravi krivic.«
Varuhinja je sicer te besede napisala o izbrisu, a izjava Luka Mesca pokaže, da se lahko nanašajo tudi na povojne poboje. Prosto po Vlasti Nussdorfer, in morda tudi Luki Mescu, bi bilo krivično do vseh nas, ki nismo zagrešili ne Hude jame, ne Kočevskega roga, ne Teharij, če bi naša razpoložljiva javna sredstva prerazdelili za izkopavanje posmrtnih ostankov tamkajšnjih žrtev in njihov pokop. Še posebej boleče pa je, ker dejanski povzročitelji krivic (Hitler, Stalin, Tito, Kidrič, Maček ali Ribičič?) ne morejo prispevati k popravi krivic.
Seveda pa obstaja tudi nemajhna možnost, ki bi me izmed vseh najbolj razžalostila, da izjava Luke Mesca priča o tem, da sta se on in z njim njegova stranka v kratkem času svojega parlamentarizma nalezla slovenske politične kulture in prevzela uveljavljen način razmišljanja o človekovih pravicah.
O njih slovenska politika že od nekdaj govori izključno v pogojniku, njen človekoljubni besednjak pa tvorijo predvsem vezniki, kot so »če«, »ko« in »ampak«. Zato se v razvitih družbah misli o človekovih pravicah zaključujejo s piko, pri nas pa z vejico, ampakom in tremi pikami.
Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.
Zato bi bilo zame veliko razočaranje, če bi se res izkazalo, da je tudi stranka, ki se je od svojega nastanka vsaj na videz iskreno zavzemala za spoštovanje človekovih pravic in se odločno borila proti diskriminacijam vseh vrst, stranka, ki ima v svojih vrstah nekdanjega varuha človekovih pravic, začela govoriti v jeziku politične preračunljivosti in človekove pravice deliti na vaše in naše.
Žalostno bi bilo spoznanje, da s svojim stališčem do urejanja množičnih grobišč in pokopa žrtev povojnih pobojev Luka Mesec zgolj nasprotuje stranki, ki je tako zelo patetična, da si nasprotovanja niti najmanj ne zasluži. Te stranke namreč v tej pritlehni igri ni mogoče premagati, saj je sama določila pravila igre in si zadržala še izključno pravico, da si jih sproti prilagaja. V trenutku, ko spregovoriš njihov jezik, si že izgubil. In iskreno upam, da se Luka tega zaveda.