Slovenci se mi zdijo zelo naklonjeni. Radi si vzamejo čas zame, zlasti sogovorniki na poklicni ravni. Zavedam pa se, da sta slovenska zgodovina in politika mnogo bolj kompleksni, kot bi povprečni zunanji opazovalec morda mislil. Verjetno bom potreboval še nekaj mesecev, da bom dojel, kako stvari tu delujejo. Moje prednostne naloge – in brez kakšnega vrstnega reda – so ekonomska vprašanja, predvsem krepitev trgovine, energetska varnost z zagotavljanjem raznolikosti virov, podpora izvajanju gospodarskih reform in varnostna politika Slovenije, kjer je eno velikih vprašanj delež sredstev za obrambo. Imamo tudi skupni interes za varnost v regiji in na zahodnem Balkanu. Še en velik cilj je, da slovenska javnost dobi pravo podobo o Združenih državah. Zato od sredine šestdesetih let spodbujamo izmenjave ter namenjamo tri milijone dolarjev za projekte civilne družbe.
Kaj mislite s tem, da je slovenska politika bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled?Ko prideš v neko državo s poklicno odgovornostjo razumeti delovanje politike, seveda najprej poskušaš razumeti stališča strank. Vendar gre tudi za vprašanje medosebnih odnosov, povezav, osebnosti, tega, ali se voditelji strank osebno razumejo ali ne, saj lahko to vpliva na razvoj dogodkov v politiki. Slovenija je majhna država, kot me nenehno opozarjajo Slovenci, zato je svojevrstno spoznanje to, da je nekdo na eni strani preko družine, šole ali kako drugače lahko povezan z ljudmi na drugi strani in da gre torej lahko za celo vrsto interakcij, ki jih ni zaznati v medijih niti v izjavah in govorih. To je zelo zanimivo in je izziv, da natančno ugotoviš, kako stvari delujejo. Potem je tu še zgodovina. Hitro sem dojel, da nerešena vprašanja iz druge svetovne vojne in časa takoj po njej še vedno oblikujejo politiko. Različne plati tega vprašanja šele začenjam razumevati.
Vaš predhodnik je bil zelo odkrit pri izražanju mnenja o položaju in dogodkih v Sloveniji in zato včasih tudi tarča kritik. So vas na to opozorili, preden ste prišli?Z Joejem Mussomelijem sva prijatelja že vrsto let, skupaj sva služila na prvi diplomatski napotitvi v tujino v osemdesetih letih. Veliko sva se pogovarjala, preden sem prišel sem, in glede na to, kar mi je povedal in kar sem slišal od drugih, se zavedam različnega dojemanja Joeja, tako da približno razumem, o čem govorite.
Še vsak vaš predhodnik je rekel, da bi rad poglobil gospodarsko sodelovanje. A če pogledamo številke, se sodelovanje ne poglablja. Recimo, leta 2013 je bilo v Sloveniji od vseh investicij 0,2 odstotka ameriških, pred petimi leti je številka znašala en odstotek. Zakaj padec?Ne poznam natančno številk. Gotovo je precej vplivala recesija. Vendar, naloga vsakega ameriškega veleposlanika kjerkoli na svetu je, da poskuša pomagati pospešiti naložbe in trgovino. Morda se bodo okoliščine v naslednjih letih izboljšale. K temu upanju me navdaja nekaj dejavnikov. Ogromno je interesa ameriških podjetij za privatizacijo. Hkrati se želim osredotočiti tudi na spodbujanje slovenskih investicij v Združenih državah. Nekateri podjetniki, mladi inovatorji in drugi, že izkoriščajo priložnosti ameriškega trga. Srečujem se s poslovneži in želim tudi razumeti, kako gledajo na prednosti in morda slabosti sporazuma o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP, op.p.).
Ste presenečeni nad glasnim nasprotovanjem TTIP, ne le v Sloveniji, tudi v Evropi?Ne bi rekel. Bolj sem presenečen, da se ne oglaša več podjetij, ki bi imela od sporazuma koristi. Deloma je seveda res, da še ni dokončnega sporazuma in je zato težko govoriti. Sicer pa so prostotrgovinski sporazumi sporni tudi v ZDA.
Je nasprotovanje javnosti morda odsev tega, da ljudje politikom ne verjamejo, ne ameriškim ne evropskim, veliko se tudi govori, da je sporazum spisan predvsem v korist korporacijam?Zdi se mi, da sporazumu najbolj nasprotujejo skupine, ki se osredotočajo na točno določeno vprašanje. Mislim, da ne gledajo širše slike, ampak jih zanimajo konkretna vprašanja. Širša slika bo postala jasna, ko bo osnutek sporazuma znan.
Dolgo se že razpravlja, ali bi Slovenija sprejela zapornika iz Guantanama. Je to še aktualno?Trenutno se s tem aktivno ne ukvarjamo. V zadnjih letih smo pregledali različne možnosti, in na žalost nismo mogli priti do končnega sporazuma. Seveda bi pozdravili, če bi slovenski sogovorniki našli način, da sprejmejo enega ali več zapornikov. Ni pa to vprašanje visoko na mojem dnevnem redu.
Slovenske oblasti napovedujejo, da bodo letos priznale Palestino. Pravijo tudi, da bi raje kot same to storile še s kakšno državo. Bi morda lahko skupaj z ZDA?(smeh) Trenutno na obzorju ne vidim takšne možnosti. Precej jasno smo povedali, da bi bilo priznanje Palestine v tem trenutku prenagljeno in da je bolje, če se to zgodi kot rezultat pogajanj med Izraelci in Palestinci. Mislimo, da priznanje v tem trenutku preprosto ne bi bilo koristno za poskuse, da ta pogajanja ponovno spravimo v tek.
Kakšno je torej vaše stališče do slovenskega priznanja Palestine?Slovenskim sogovornikom smo jasno povedali, da se s tem korakom ne strinjamo. A na koncu je Slovenija suverena država in se sama odloča.
V nedeljo bo grški referendum. Kako gledate na možnost, da Grčija izstopi iz EU?Ekonomske posledice bi prepustil strokovnjakom, strateško in politično gledano pa upamo, da se to ne bo zgodilo. To bi bil najboljši rezultat. Močna in zdrava Evropa je absolutno v interesu Združenih držav. Na Evropo gledamo kot na temeljni kamen naše zunanje politike, ne predstavljam si nobene večje zunanjepolitične pobude ZDA brez podpore in sodelovanja evropskih prijateljev in zaveznikov.
Vaša nekdanja šefica na zunanjem ministrstvu Victoria Nuland je bila nekoč zelo konkretna v svojem stališču do Evropske unije (med telefonskim pogovorom o prihodnosti Ukrajine jo je odpravila z znano angleško besedo na f).Ne preseneča me, da se ta zgodba ves čas obuja. Bi pa spomnil, da je to citat iz prestreženega in pozneje v medijih objavljenega telefonskega pogovora, ki je bil zasebne narave in se je nanašal na točno določeno vsebino, na ukrajinsko krizo. Ne bi iz tega vlekel nobenih zaključkov o odnosih med ZDA in EU. To bi bil velik nesporazum. Med partnerji se včasih pač pojavijo razhajanja o tem, katero taktiko ubrati na poti do skupnega strateškega cilja.
Predsednik Obama se je kot najbolj izpostavljen politik zavzel za svet brez jedrskega orožja. Rusija napoveduje obnovo medcelinskih balističnih raket. Lahko to obrne pot k razoroževanju?To ni v nasprotju s sporazumom START, a stvari zapleta. Ruska politika je zaskrbljujoča na več frontah. Retorika Moskve, od gospoda Putina do drugih ruskih predstavnikov, o jedrskem orožju in njegovi morebitni uporabi – ruski veleposlanik na Danskem je grozil, da bi lahko bile danske ladje tarča ruskega jedrskega orožja, če bodo sodelovale v protiraketnem ščitu – je zelo moteča in nepotrebna.
Rusi pravijo, da je posodobitev medcelinskih raket odgovor na napoved o namestitvi težkega orožja Nata oziroma ZDA v bližini ruskih meja.Njihov pristop je zanimiv. Nato ne bi tako zavzeto pripravljal vojaških vaj in prepričeval zaveznic k povečanju deleža sredstev za obrambo, če ne bi bilo takšnega ruskega ravnanja v Ukrajini in provokacij, zlasti v Baltskem morju in regiji. Rusija in gospod Putin priznavajo, da so ruske enote poslali na Krim in ga torej nezakonito okupirali in anektirali. Če pogledate še agresijo, ki so jo izvedli, ko so zakuhali in nato podprli separatizem na vzhodu Ukrajine... Potem pa protestirajo zaradi relativno skromne opreme in kratkotrajnih vaj. Zanimivo in ironično se mi zdi, da je Putin za poživitev Nata storil več kot karkoli, kar se je zgodilo po koncu hladne vojne.
Ampak če na mejo pošljete takšno orožje, to je sporočilo Rusiji.Da, sporočilo je, da bodo ZDA spoštovale 5. člen severnoatlantske pogodbe o kolektivni obrambi zaveznic.
In je torej razumljivo, da Rusi odgovorijo na takšno sporočilo.Ne, sam mislim, da gospod Putin še naprej stopnjuje napetost in da to ne pomaga.
Kakšna je strategija ZDA v Iraku in boju proti Islamski državi? Zračni napadi očitno niso učinkoviti, predsednik Obama pa je zadržan, da bi poslal dodatne vojake, potem ko jih je od tam umaknil.ISIS je gotovo zelo težak izziv. Predsednik je dejal, da bo poskušal omejiti in na koncu uničiti skupino na vrsto načinov; vojaško v Iraku, z zračnimi operacijami v Siriji, z okrepitvijo sirske opozicije, s sodelovanjem doma in s partnerji želimo najti bolj učinkovite načine za zoperstavljanje ideologiji in sporočilom skrajnežev.
Je mogoče pričakovati poraz ISIS v dveh letih?Ne bi ugibal. Gre za velik izziv.
Torej je mogoče, da bi Irak reševal novi predsednik Bush?Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost glede ameriških predsedniških volitev (nasmeh). Ne bi ugibal o tem.
Zakaj se priimka dveh političnih družin v ZDA pojavljata na skoraj vseh predsedniških volitvah v ZDA v zadnjega četrt stoletja?Se dogaja. Predsednik Adams je služil kot drugi predsednik, njegov sin tudi. Družina Roosevelt je bila aktivna skozi generacije. Nimam posebne razlage, razen morda, da je politika prešla v kri teh družin, da jih to zanima, da so v tem dobri, sicer ne bi bili tako dobri kandidati. In na koncu morajo prepričati volilce, da so pravi za ta položaj. Nihče jim ne bo ničesar podaril, ne glede na prejšnje uspehe članov družine.
Boste kakšnega predsednika pripeljali na obisk v Slovenijo?Če bo priložnost, jo bom gotovo skušal izkoristiti.
