»Smo na koncu začetka,« je nedavno imenovani ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent R. Hartley na včerajšnjem zajtrku Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji (AmCham) določil točko okrevanja, na kateri je trenutno Slovenija. Ob 2,6-odstotni rasti gospodarstva, padajoči brezposelnosti in vse nižjih zahtevanih donosih na državne obveznice je po lastnih besedah izbral odličen čas za prihod v Slovenijo, kjer želi spodbujati tesnejše politične in gospodarske vezi med ZDA in podalpsko državico. Že po nekaj stavkih je bilo jasno, da bo to počel na povsem drugačen način kot njegov predhodnik Joseph A. Mussomeli.
Kontroverznost odšla z Mussomelijem
Vmešavanja v notranjo politiko, namernega draženja čustev Slovencev, posmehovanja slovenski zgodovini, nediplomatskega vedenja, vsega tega in še česa so v preteklih letih mediji in javnost obtožili Mussomelija. »Prelahko vam je bilo. Kaj, deset ljudi je umrlo v vaši vojni za neodvisnost. Menim, da imajo ljudje takrat, ko skupaj krvavijo, skupaj trpijo, se skupaj borijo, več občutka za narodno identiteto,« je lani razjezil vojne veterane in si prislužil zagovor na ministrstvu za zunanje zadeve. Le nekaj mesecev po tem mu je uspelo na dva pola razdeliti Slovence z odkritjem spomenika žrtvam vseh totalitarnih režimov.
Z neprimernimi izjavami je razburjal že prej. Leta 2012, ko se vodja Pozitivne Slovenije Zoran Janković ni odzval Mussomelijevemu vabilu na srečanje političnih strank, je pripomnil, da Janković morda ni imel časa: »Morda pa se ni počutil preveč udobno, ker je moja slovenščina zanič, njegova angleščina pa ni preveč dobra.« Ob njegovo vmešavanje v politiko se je obregnil tudi »oče naroda« Janez Stanovnik, ki je Mussomelija označil za hegemona, ki si je vzel pravico sestavljati koalicijo. »Nekoč je bil junak, danes pa je star mož,« mu ni ostal dolžan Mussomeli.
Hartley, ki ga je Mussomeli označil za intelektualca, je precej bolj zadržan in skoraj zagotovo ne bo povzročal podobnih »zdrah«. Včeraj denimo ni želel komentirati slovenskih stališč do Rusije in je ob tem na splošno izredno previdno izbiral besede. Precej drugače od svojega predhodnika. V nečem pa sta si kljub vsemu enaka. Tako kot Mussomeli je tudi Hartley večkrat poudaril, da mora Slovenija nadaljevati reforme, in priznal, da ZDA nikoli niso prav sramežljive pri dajanju nasvetov. Vladi je svetoval, naj ne izpusti priložnosti za postavitev temeljev vzdržne rasti. »S stališča ZDA je zagotovo najpomembnejše vprašanje, kako osvoboditi potencial zasebnega sektorja,« je poudaril. Po petih tednih in nekaj pogovorih z ameriškimi vlagatelji je namreč hitro identificiral večino težav, zaradi katerih Slovenija stežka privablja tuje investicije.
Veneči odnosi Slovenije in ZDA
Enega od ključev za krepitev dvostranskih odnosov in vlaganj ameriških podjetij v Sloveniji vidi v uresničitvi čezatlantskega trgovinskega in investicijskega sporazuma (TTIP), ki v Evropi dviga veliko prahu. Zbrane je pozval, naj Slovenijo obveščajo o prednostih, ki jih lahko prinaša TTIP. O slabostih ni izgubljal besed.
Največji ameriški investitor pri nas je sicer Goodyear, ki je leta 2004 prevzel kranjskega gumarja Sava Tires in doslej v razvoj slovenskega podjetja vložil že več kot 200 milijonov evrov. Kranjsko podjetje Veyance Technologies Europe, ki ustvarja več kot 70 milijonov evrov letnih prihodkov, je v lasti ameriškega upravljalca premoženja Carlyle Group. Kemofarmacija je že nekaj časa del skupine največjega veledrogerista McKesson, medtem ko Time Warner posredno obvladuje Pro Plus in s tem Pop TV. Potem so tu še podružnice multinacionalk, kot so IBM, Johnson & Johnson, Microsoft, UPS, Oracle... »Veliko ameriških podjetij se zanima za vlaganja v Sloveniji in drugod v regiji,« je ob tem poudaril Hartley. Za Novo KBM se denimo zanima ameriški sklad Apollo.
Kljub nekaterim velikim investicijam ZDA niso med desetimi največjimi slovenskimi trgovinskimi partnericami. Vrednost zunanje trgovine med Slovenijo in ZDA je lani dosegla nekaj manj kot 700 milijonov evrov, kar je dobrih 7,5 odstotka manj kot leta 2013 in 14 odstotkov manj kot na vrhuncu leta 2011.