Jurij Tepeš: Višje, hitreje, močneje je moj moto, tekmovalnost pa imam v krvi že od malega

Oboje. Po tekmi v Planici ob koncu lanske sezone sem si vzel nekaj časa, šel na dopust na Kubo, v dobrem pa imam še en teden dopusta, ki pride na vrsto po tekmi v Kranju. Kam jo bom mahnil? Na Hrvaško, tako kot velika večina Slovencev. Rad imam tople kraje, čeprav že zaradi športa ne morem reči, da ne maram mraza. Niso pa mi všeč prehodna obdobja, pomlad ali jesen.

Sem, vsi mi smo, to je res, ker nas ta želja po adrenalinu žene naprej. Zato tudi v prostem času delam marsikaj, kar je povezano z adrenalinom, preprosto živim za ta občutek. Mislim, da nisem zasvojenec, čeprav je res, da vse, kar delam, nekako povežem s tekmovanjem. Višje, hitreje, močneje je moj moto tudi v prostem času. Tekmovalnost imam v krvi že od malega. Še ko gremo s prijatelji recimo na kolo, malce tekmujemo, kdo bo prvi, kdo bo dlje zdržal. Iščem tekmovalnost, ker me ta motivira.

V mladih letih sem bil navdušenec nad motocikli. Ko sem bil star 16 let, sem si kupil prvega, da sem se z njim vozil na treninge. Z leti sem presedlal na avtomobil, ker je bolje ustrezal mojim potrebam, privoščim pa si tisto, kar si lahko. Hitrost je tudi zelo privlačna, ni nujno, da je v avtomobilu ali motociklu, tudi deskanje z jadri je odličen šport, ko veter dobro potegne, sem hiter. In v tem uživam.

Seveda, rad se vedno znova česa naučim. Nekoč bi rad bil toliko izobražen glede tehnike, da bi si znal recimo sestaviti svoj avtomobil. Tudi kakšne mehanične delavnice se ne bi branil, rad popravljam, rad sestavljam, rad razumem, kako tehnika deluje. Mogoče me delo v kakšni delavnici še čaka kasneje, ko moj urnik ne bo podrejen samo skakanju. In nikoli ni narobe, če izveš kaj novega. Vem pa, da je vse to povezano z določenim tveganjem, pri skokih ni nič drugače. Verjamem, da bolj ko poznaš avtomobil, fiziko, bolje obvladaš hitrost in bolje se znaš odzivati v določenih trenutkih. In si na cesti lahko varnejši voznik. Zaščita pa je nujna, posebno če greš na dirkališče. Le tam je pravi kraj za dirke, ker je urejeno, varno, izletne cone so, usposobljeni ljudje. Meni je zelo žal, da v Sloveniji nimamo poštenega dirkališča, kjer bi se lahko varno naučili tudi hitre vožnje. V načrtu imam tudi obisk šole vožnje na Vranskem. Dirkališče na Hrvaškem na Grobniku je blizu, ampak asfalt tam dobesedno žre pnevmatike in se prav pogosto ne moreš tja zapeljati za zabavo, ker so potem pnevmatike uničene in nastane strošek za nove.

Kot sem rekel, tudi to še pride na vrsto. Po nesreči, ki sem jo imel, bo šlo to sicer malce težje, doma so bili vse prej kot navdušeni. A vsaka stvar, ki se je naučiš, je za nekaj dobra, učimo pa se vse življenje. In še vedno verjamem, da bolj ko poznaš tehniko vožnje, tudi dirkaško, bolje lahko obvladaš nepredvidene situacije v vsakdanjem prometu. Dirkanje pa sodi samo na dirkališča.

Večjih sprememb ni. Le to je drugače, da mi gre zdaj veliko bolje od rok kot lani. Veliko delam pri tehniki skokov, zato sem zelo zadovoljen. Upam, da bo šlo tako še naprej in da se bo sezona letos začela bolje kot lani. Želim si zmag, dobrih rezultatov. Vem, da nisem tako eksploziven kot nekateri drugi skakalci, kar je na manjših napravah precejšnja ovira, na velikankah pa to ni tako pomembno, zato komaj čakam, da spet začnemo vaditi polete. Vsak dober rezultat mi da seveda novo motivacijo, tako v športu kot tudi sicer na splošno.