Celoten opus skupine Buldožer v resnici ni slovenska glasba. 99 odstotkov vsega, kar je skupina Videosex posnela v letih od 1983 do 1987, s tem dekretom ni več slovenska glasba. Prvi album novogoriške skupine Avtomobili tudi ne. In seveda: letošnja slovenska predstavnica na Evroviziji, Maraaya s pesmijo Here for you, v resnici ni izvajala slovenske glasbe.
Tako ostro se je na spremembe zakona o medijih, ki jih napovedujejo na ministrstvu za kulturo, odzval Marko Milosavljević z ljubljanske fakultete za družbene vede.
Fašistoidna definicija
Med poglavitnimi rešitvami, ki jih prinaša osnutek zakona, je namreč tudi definicija slovenske glasbe. »Za slovensko glasbo tako štejejo vokalna in vokalno-instrumentalna glasba, izvajani v slovenskem jeziku, ter instrumentalna glasba slovenskega izvora,« navajajo na ministrstvu. S takšno definicijo bo po Milosavljevićevem mnenju seznam glasbe, ki ne bo več štela za slovensko, dolg: »Skoraj celoten repertoar Perpetuum Jazzille, pa tudi zasedb Laibach, Silence, Borghesia, Miladojka Youneed, pa celotni albumi Ota Pestnerja, praktično karkoli prepeva Norina Radovan, dirigira Uroš Lajovic, igra Big band RTV Slovenija.«
Slovenska glasba je po mnenju Vanje Aliča, frontmana skupine Zaklonišče prepeva, tista, ki jo je ustvaril avtor, ki je državljan Republike Slovenije. »Definicija, da je slovenska glasba le tista, ki je izvajana v slovenskem jeziku, je fašistoidna.« Oster je tudi glasbenik Raay, del dua Maraaya: »Če država misli, da na ta način širi slovensko kulturo, se krepko moti. Nepoznavalci morda mislijo, da bodo s takim ukrepom pod prisilo dosegli popularizacijo slovenskega jezika. Potemtakem tudi džezovska in resna glasba, ki sta povečini instrumentalni, ne prinašata širjenja slovenske kulture.« In kako bo tretji program Radia Slovenija zapolnil kvoto slovenske glasbe? Po mnenju Mateja Venierja, odgovornega urednika programa Ars, bi to zanje pomenilo hudo omejitev: »Skrajno majhen del ohranjene slovenske glasbe je nastal pred prvo svetovno vojno, slovenske skladatelje iz 17. in 18. stoletja pa lahko preštejemo na prste ene roke.«
»Tolk sem pucala, da sem se znucala«
Da bi bila to huda omejitev, se strinja Peter Baroš, generalni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra: »S tem bi iz definicije slovenske glasbe izključili glasbenike, ki imajo ambicije slovensko glasbo popeljati v tujino. Odrekamo se tudi temu, da sodi denimo skupina Laibach, morda edini konkretni ambasador naše glasbe v svetu, v slovensko glasbo.« Eden glavnih argumentov za uvedbo kvot slovenske glasbe, tako Baroš, je tudi, da je domače produkcije v radijskem etru premalo, s takšno definicijo pa bi to polje še zožili.
Kritičen je tudi Leo Oblak, lastnik radijske mreže Infonet. Nova definicija slovenske glasbe je po njegovih besedah napisana tako, kot ne bi živeli v dobi interneta. »Kot da je edini vir za ohranjanje slovenskega jezika uporaba slovenske besede v glasbi. Nekdo se je odločil, da je edina rešitev za slovenski jezik predvajanje pesmi z besedilom 'tolk sem pucala, da sem se znucala',« dodaja Oblak, ki bi moral zaradi napovedanih sprememb prevetriti radijski program. Ena od rešitev namreč določa, da bo moral delež slovenske glasbe vsakega radijskega ali televizijskega programa med 6. in 22. uro obsegati najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe. Oblakov Radio 1 je lani čez dan predvajal zgolj osem odstotkov domače glasbe.
Nedavna lestvica zavoda IPF je razkrila, da skoraj polovica ostalih radiev že danes čez dan vrti več kot 40 odstotkov slovenske glasbe. »Zdi se mi smiselno, da se s kvotami spodbuja tudi raba slovenskega jezika, ampak ne tako, da se slovenska glasbena produkcija definira le kot glasba v slovenščini,« dodaja Baroš. To potrjuje celo gradivo ministrstva za kulturo, v katerem je navedeno, da na Nizozemskem kvoto dosegajo z glasbo, ki je tam nastala. Nizozemskega jezika ob tem ne navajajo.
Zainteresirana javnost lahko svoje odzive, pripombe in predloge pošlje do 22. junija, dodajajo na ministrstvu.
