Pred tremi leti je Slovenija za pol leta zaprla tri mladoletne Afganistance. Ne zato, ker bi storili kakšno kaznivo dejanje, ampak zato, ker niso zaprosili za azil. A., H. in S. so bili na begu pred vojno k sorodnikom v Evropo, potovali so skozi Slovenijo. Če bi pri nas zaprosili za azil, bi morali tu ostati. Ironična posledica tega, da za azil niso zaprosili, pa je bila, da jih je Slovenija zaprla v center za tujce v Postojni.
Dolgotrajno bivanje za rešetkami je pustilo posledice. Dva sta v zaporu »izgubila živce«, lotila sta se pohištva in grozila s samomorom. Psihiater je policiji naročil, da jim mora vsaj za en dan omogočiti sprehod zunaj zidov. Izteklo se je tako, da so jih po šestih mesecih iz postojnskega centra izpustili in mladoletniki so izginili neznano kam.
Ko otroci niso »naši«
Da so nedolžni otroci za rešetkami, je v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, vendar v Sloveniji druge možnosti ni. To trdijo tako na policiji kot na ministrstvih in centrih za socialno delo. Krizni centri migrantskih otrok načeloma ne sprejemajo. Ker niso »naši«. V Postojni je bilo tako v preteklih nekaj letih zaprtih že več kot sto migrantskih otrok brez spremstva. Od leta 2004 je država organizirala vrsto medresorskih sestankov, na katerih naj bi za otroke poiskali rešitev. Neuspešno. Človekoljubna društva Ključ, Mozaik, Slovenska filantropija in Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC) imajo patpoložaja dovolj.
Opozarjajo, da v Sloveniji sistemsko urejene zaščite ne moreta dobiti najmanj dve vrsti otrok: mladoletni migranti brez spremstva in tisti, ki so jih v Slovenijo starši prodali. V državi namreč ni ustanove, ki bi bila specializirana za njihovo oskrbo. Državi zato društva ponujajo ureditev trajne nastanitve za otroke. To od Slovenije pričakuje tudi nadzorstveni mehanizem izvajanja konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi GRETA.
Prodane neveste
Mladoletni migranti brez spremstva, ki jim grozi, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi, in otroci, ki so že žrtve trgovine z ljudmi ali so denimo prisiljeni v beračenje ali otroško delo, imajo posebne potrebe. Od drugih otrok, ki so žrtve zlorab, jih razen tega, da so večinoma tujci, ki ne poznajo slovenskega jezika in načina življenja, loči predvsem to, da tu nimajo družine. Slovenske družine otrok, ki so bili denimo doma žrtve nasilja, imajo možnost spremeniti svoje vedenje in otroci se bodo k njim vrnili, ko bo okolje zanje dovolj varno. Medtem so nastanjeni v kriznih centrih, kjer lahko v skladu s pravili delovanja ostanejo nekaj tednov. Če se v tem času razmere doma ne uredijo, jih lahko država premesti v zavode za otroke in mladostnike oziroma v rejniške družine.
Za otroke tujce, med katere sodijo tudi »prodane neveste«, takšne možnosti niso primerne. Romske deklice, ki so bile za od 15.000 do 30.000 evrov v Slovenijo prodane tukajšnjim možem, a so iz »novih« družin pobegnile, so se po izkušnjah strokovnjakov velikokrat prisiljene vrniti k možem. K svoji matični družini ne morejo, saj so jih te prodale in jih ne »kupujejo« nazaj. Poleg tega so s pobegom kršile »pravila« in so zato fizično, celo življenjsko ogrožene. Kot možnost se zanje sicer nakazujejo varne hiše, a te so prirejene bivanju odraslih oziroma mater z otroki, ne pa otrokom brez družin.
Podobne težave imajo mladoletni migranti brez spremstva – tudi če zaprosijo za azil. Poročali smo že, da razmere v azilnem domu za otroke brez zaščite družine (pa tudi za družine z otroki) niso primerne, saj oddelki odraslih in otrok niso ustrezno ločeni. Zaradi odprtega tipa bivanja otroci na (zlonamerne) odrasle naletijo v skupnih prostorih in v okolici doma.
Država gleda stran
Otrok brez zaščite je v Sloveniji več, kot bi si mislili. Poleg več kot sto mladoletnih migrantov brez spremstva so društva za zaščito žrtev trgovine z ljudmi in centri za socialno delo v zadnjih petih letih uradno zabeležili šest »priselitev« romskih nevest v Slovenijo. Nevladne organizacije ocenjujejo, da jih je bilo v resnici več kot trideset. Večinoma gre za deklice, stare med trinajst in petnajst let, kupljene v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Natalija Djoković iz društva Mozaik pojasnjuje, da so tovrstne poroke predvsem navada romskih družin, »ki so se priselile iz bivše Jugoslavije in ki večinoma živijo v urbanih okoljih, kot sta Ljubljana in Maribor«. Porok s kupljenimi nevestami Romi niti ne skrivajo. »Potekale so celo v hotelu Lev in v gostilni Portal, snemali so jih in posnetke objavili na spletu,« pravi Djokovićeva. Jožek Horvat Muc iz Zveze Romov Slovenije pri tem zatrjuje, da so dogovorjene poroke izključno navada »priseljenih« Romov.
Država se s temi problemi ne ukvarja. Na zadnjem razpisu, ki predvideva krizno namestitev žrtev trgovanja z ljudmi, država ni postavila nobenih posebnih zahtev oziroma standardov, prav tako ni zagotovila nobenih dodatnih sredstev za krizno namestitev otrok, opozarjajo nevladniki.
Polona Kovač iz društva Ključ pravi, da se država že več let izgovarja na finančno krizo. »Toda ti otroci so sami v krizni situaciji: potrebujejo posebno štiriindvajseturno oskrbo.« Kovačeva dodaja, da so jim v zadnjem času sicer prisluhnili na ministrstvu za delo, vendar zagotovil, da se bo položaj ranljivih otrok uredil, nimajo. Glede na izkušnje ocenjujejo, da bi bilo treba urediti trajno nastanitev za dvajset otrok, ki so že žrtve trgovine z ljudmi ali jim to grozi. Zanje naj bi stalno skrbelo najmanj pet strokovnjakov.
