Ameriška, evropska in druga podjetja iz razvitega sveta že desetletja širijo proizvodne obrate v cenovno ugodnejše kraje. Nekoč je mednje spadala tudi Slovenija, kar še danes izkorišča Renault, ki proizvaja avtomobile v novomeškem Revozu.
Z integracijo v območje evra pa so tudi slovenska podjetja začela iskati kraje za selitev proizvodnje, najprej jih je pot vodila na »domače« trge nekdanje Jugoslavije, v države vzhodne Evrope, danes pa na vse konce sveta.
Slovenci v Indiji, Mehiki...
Med slovenskimi podjetji jih ima že nekaj proizvodne obrate na Kitajskem, Steklarna Hrastnik pa naj bi se ozirala po Indiji, kjer želi združiti moči z lokalnim partnerjem. Indija je druga največja država po številu prebivalcev na svetu in zato zelo perspektiven trg, ima pa tudi zelo poceni delovno silo. Lani so predstavljali povprečni stroški dela nekaj manj kot 5000 dolarjev na leto. Kitajska je denimo skoraj štirikrat dražja z 18.400 dolarji, medtem ko so lanski stroški dela v Sloveniji po oceni Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) znašali dobrih 34.500 dolarjev – sedemkrat več kot v Indiji leto pred tem.
To je verjetno tudi eden od razlogov, da se je za selitev proizvodnje v srednjo Ameriko, natančneje v Mehiko, odločil Kolektor. Povprečni letni stroški dela v Mehiki znašajo po oceni OECD okoli 13.800 dolarjev, kar je skoraj trikrat manj kot pri nas. Seveda to ne more biti edini motiv za selitev, podobno kot pred leti Rusija, kamor se je preselilo veliko slovenskih dobaviteljev avtomobilske industrije, tudi Mehika hitro postaja nov svetovni center avtomobilske industrije. Na tem 120-milijonskem trgu se je oblikovalo že kar nekaj grozdov dobaviteljev in velikanov med proizvajalci avtomobilov.
Med slovenskimi podjetji se jih sicer večina še vedno usmerja na Balkan. V tržiškem Peku so pred nekaj meseci napovedali odpuščanje petdesetih delavcev, velik del proizvodnje pa bodo selili na Hrvaško, kjer so stroški dela za približno tretjino nižji kot pri nas. Leta 2013 je svojo proizvodnjo iz Švedske v Srbijo preneslo tudi velenjsko Gorenje, ki je s tem veliko prihranilo pri stroških dela. V Srbiji znaša povprečna neto plača okoli 370 evrov, bruto plača pa dobrih 500 evrov, kar je trikrat manj kot v Sloveniji. Na Balkanu je prisotnih veliko slovenskih podjetij, med njimi tudi Perutnina Ptuj, ki ima svoje obrate v Srbiji in Bosni in Hercegovini, kjer so plače nekoliko višje kot v Srbiji, a še vedno precej nižje kot pri nas.
Vsi niso več poceni
Hkrati pa sta po drugi strani vse tesnejša povezanost svetovnega gospodarstva in tudi finančno-gospodarska kriza vsaj v relativnem smislu povzročili zvišanje stroškov dela v določenih delih sveta. Kitajska, največja svetovna industrijska velesila doživlja gospodarski razcvet, ki prinaša kitajskim delavcem precej višje plače. Stroški dela na Kitajskem so v štirih letih od začetka krize rasli po 20-odstotni stopnji. Med letoma 2013 in 2020 naj bi se strma rast tudi nadaljevala, in sicer 12 odstotkov na leto. Kaj pomeni hitra rast prihodkov Kitajcev za svetovno industrijo? Po nekaterih ocenah naj bi se proizvodni stroški v nekaterih predelih Kitajske že izenačili s stroški v najcenejših delih ZDA. Če upoštevamo še transportne stroške, ni čudno, da so v preteklih letih mnoge ameriške družbe začele seliti proizvodnjo nazaj domov. Danes Googlov proizvajalec mobilnih telefonov Motorola je že pred leti s Kitajske v Teksas preselil 2000 delovnih mest. Del zaposlitev je domov preselil tudi velikan General Electric, medtem ko je tovarno v ZDA preselil celo kitajski računalniški velikan Lenovo. V prihodnje bi lahko robotizacija še okrepila ta trend. Roboti naj bi do leta 2025 stroške dela v razvitem svetu znižali za 16 odstotkov.
