Dimnikarska služba ni več javna gospodarska služba

Vedeti je treba, da je zdajšnji sistem nastal, ko je bila na oblasti stranka LDS, naslednica Socialistične mladine Slovenije. Dimnikarskemu lobiju je takrat uspelo, da se je dogovoril s takratnim predsednikom vlade RS, mag. Antonom Ropom, da je 3. decembra 2004, ko mu je iztekel mandat, še podpisal uredbo o dimnikarskih »rabotah«.

Danes je dimnikarski lobi ponovno močno angažiran, saj se boji, kaj se bo zgodilo, če se v Republiki Sloveniji spremeni dozdajšnji koncesijski sistem. Po mnenju J. H., avtorja gradiva za posvet na ZSSS, 30. marca 2015, bi to pomenilo (citiram):

»Ker MOP nima niti urejene evidence dimnikarskih podjetij, kaj šele zavezancev (opomba avtorja: zahvaljujem se avtorju J. H. za to priznanje), se v primeru prostovoljne prijave k licenčnemu izvajalcu zagotovo ne bo prijavilo nad 90 odstotkov zavezancev (gospodinjstev), predvsem zaradi splošne ekonomske situacije, pa tudi zaradi nezavedanja posledic slabe kontrole izgorevanja v individualnih kuriščih.

Tako stanje bo po eni strani ekonomsko najresneje ogrozilo večino (verjetno pa vsa) dimnikarskih podjetij, po drugi strani pa zaradi tega dovolilo vstop licenčnih podjetij (posameznikov) iz manj razvitih držav EU (prost pretok ljudi), ki bodo opravljala storitve z dvomljivo kakovostjo, če sploh.

Če gre za javni interes, pa direktiva, ki zahteva prost pretok ljudi, ne velja in je torej zahteva po ohranitvi javne gospodarske službe oz. koncesijskega sistema nujna…, itd«.

Dimnikarska podjetja ne plačujejo državi koncesijskih dajatev, temveč v svojem imenu in za svoj račun skubijo lastnike kurilnih naprav, ki drago plačujemo nepotrebne preglede in meritve. Zdajšnji sistem koristi torej dimnikarskim podjetjem, uradnikom MOP in nekaterim njihovim zunanjim sodelavcem.

Kot primer poglejmo najbolje plačane zunanje sodelavce in svetovalce dimnikarjev. Podjetje Praetor je na primer svetovalo komisiji za izbiro koncesionarjev, v kateri so bili itak večinsko zastopani dimnikarji, in je prejelo 380.916,64 evra, Pirnatov Inštitut za javno upravo pri PF je presegel milijonski znesek – 1.165.468,78 evra, Mencingerjev Ekonomski inštitut pri PF 837.597 evra in Ekoenergetika-Dimnikarstvo Ivana Kukovca 290.753 evrov (vir Supervizor). Prepričani smo lahko, da je ekonomski interes zunanjih sodelavcev, da bi lahko še dolgo »svetovali« MOP. Še posebej dr. Rajko Pirnat, ki je zagovornik koncesij, čeprav bi kot pravnik moral vedeti, da niso v skladu s pogodbo o delovanju Evropske skupnosti in njenim pravnim redom ter tudi ne z Ustavo RS.

Dimnikarska služba po Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1F) od 1. januarja 2016 ni več javna gospodarska služba, torej se mora koncesijski sistem odpraviti. V RS je potrebno uvesti popolnoma prosti trg dimnikarskih storitev, ki ga zagovarjamo v civilnih iniciativah. Poleg civilnih iniciativ, ki združujemo veliko število lastnikov kurilnih naprav (in ne le nekaj posameznikov, kot piše sekcija v članku), je spremembe že zahtevala evropska komisija, odbor za okolje DZ leta 2011 in leta 2013, številne pripombe na koncesije je dvakrat izreklo računsko sodišče RS in tudi komisija za preprečevanje korupcije je bila že zelo kritična.

Lahko ministrica MOP spravi idejo o podaljšanju koncesij v življenje? Se bodo poslanci državnega zbora odrekli potencialnim volilcem, lastnikom kurilnih in dimovodnih naprav, ki predstavljamo polovico volilnega telesa? Dimnikarji lahko računajo na nekatere uradnike MOP, ki spuščajo v javnost »spine« o prosti izbiri dimnikarjev, v resnici pa skupaj z vami pripravljajo rešitve v škodo lastnikov kurilnih in dimovodnih naprav.

Ali lahko ideje dimnikarjev in vaših strokovnih sodelavcev preživijo referendum o prihodnji organiziranosti dimnikarske službe v Sloveniji?