Atene opoldne, manjši trg v središču mesta. Delavci popravljajo cesto, mladi sedijo v barih, v bližnjem supermarketu vse poteka tako kot vedno. Le pred bankomati je ves čas vrsta. Ljudje skušajo dvigniti denar, vendar nihče ne dobi več kot šestdeset evrov. Vlada je v nedeljo uvedla nadzor kapitalskih tokov in banke so ostale zaprte. Upokojenec Jorgos in njegova žena sta med tistimi, ki želijo dvigniti denar. Četudi imata dostop le do majhnega zneska, delujeta sproščeno. Zaupata v grško vlado. Ne zaupata pa več Evropi. »Straši me, v kaj se je Evropa spremenila. To je Evropa bank, ne Evropa ljudi. Po drugi svetovni vojni so si ljudje želeli Evropo ljudi,« komentira upokojenec.
Obe strani bi se morali bolj potruditi
Tudi Jorgos Palaiologu potrpežljivo stoji v vrsti. Osemindvajsetletni inženir elektrotehnike čuti, da je situacija resna, vendar ni paničen: »Ko smo dali glas Aleksisu Ciprasu, smo vedeli, da se lahko zgodi kaj takšnega.« Dela v zasebnem podjetju. Na nedeljskem referendumu bo glasoval proti predlogom posojilodajalcev. Ob tem jemlje v zakup, da bi zavrnitev dogovora za Grčijo imela nepredstavljive posledice. »Verjamem v našo vlado. Moram verjeti. Ne verjamem pa strankam, ki so sestavljale prejšnjo vlado – Novi demokraciji in Pasoku.«
V sosednji mesariji se lastnik Panagjotis Papulias šali s strankami. Šestinšestdesetletnik je frustriran, a stres poskuša obvladovati s humorjem. Referendum se mu zdi pretiran. Verjame, da bi grško gospodarstvo lahko zdržalo še večji pritisk. Po njegovem mnenju bi se morali obe strani v iskanju rešitve bolj potruditi: »Najboljša bi bila rešitev, ki bi jo lahko prenesli tudi Grki in grško gospodarstvo.« S poštenim prizadevanjem za rešitev na obeh straneh bi se lahko po njegovem mnenju referendumu izognili. »Predvsem je to naloga naših politikov, če imajo našo deželo res radi. To pa je tudi naloga Evropejcev in Američanov.«
Evropa ima zdaj svoj sever in jug
Christina Kaculi po atenskih ulicah teče s slušalkami na ušesih. Tridesetletnica se zaprtih bank in nadzora kapitalskih tokov ne boji: »To me sploh ne zanima. Vedno sem bila proti bankam in se z njimi tudi nisem ukvarjala. Revščino sem osebno doživela.« Brez dela je bila dve leti. »Tudi to sem prenesla, marsikaj lahko zdržim.« Kako bo glasovala v nedeljo, še ne ve. Pridobiti mora več informacij. Nasprotuje novim varčevalnim ukrepom, saj Grčiji ne pomagajo, da bi dosegla gospodarsko rast. Ugotavlja pa, da čas za referendum ni pravi. »Morali bi ga imeti že veliko prej. Zdaj je situacija izgubljena.« 43-letna brezposelna Katerina je manj odločna. Če bi Ciprasu uspelo zmanjšati dolg in doseči, da Grki ne bodo deležni novih varčevalnih ukrepov, denimo rezanja pokojnin, bo na referendumu glasovala za.
V parku nekaj sto metrov naprej sedi starejši par. Napovedujeta, da se bosta udeležila demonstracij pred parlamentom na trgu Sintagma. To bodo demonstracije tistih, ki podpirajo varčevalne ukrepe, s katerimi bi Grčija dosegla dogovor z Brusljem. 70-letno Evi je zelo strah trenutnih dogodkov in prihajajočega referenduma: »Ta vlada je povsem brezsramna. Na oblast so prišli z enim samim ciljem – da bi nas izključili iz združene Evrope!« 75-letni Platon je bolj sproščen. Evropa nas ne bo vrgla iz evroobmočja, miri soprogo. Resignirano doda: »Ko smo vstopali v EU, je bila to Evropa enakih. Zdaj pa imamo sever in jug. To je slabo. Ampak tako je. Nimamo druge možnosti.«
