Apple je pokleknil pred Taylor Swift, so številni spletni portali presenetljivo soglasno naslovili novico o potezi podjetja, ki je bilo minuli petek na ameriški tehnološki borzi Nasdaq vredno 730,21 milijarde dolarjev in ki s tržno kapitalizacijo presega skupno borzno vrednost Googla in Microsofta, McDonald’sa in Wal-Marta, vrednost švicarskega BDP ali dvajsetletnega slovenskega BDP. »Sem vzhičena in olajšana,« je nato Swiftova tvitnila svojim skoraj 60 milijonom sledilcev in se jim zahvalila za podporo: »Poslušali so nas.«
Zdi se, da je Taylor Swift dobila še drugo bitko malega umetnika proti mogočni korporaciji (lani je skoraj vse svoje pesmi zaradi prenizkih honorarjev umaknila s pretočne storitve Spotify) in kot da, hm, pravica in demokracija lahko, hm, kapital premagata tudi povsem virtualno, zunaj parlamenta in političnega sistema, predvsem pa za to nikomur ni treba niti na referendum, kaj šele na ulice. Prelepo, da bi bilo res, četudi zanemarimo dejstvo, da je pred Taylor Swift na podoben način proti odločitvi, da avtorjev v preizkusnem obdobju ne bodo honorirali, protestirala vrsta drugih glasbenikov (a manj donosnih, zato so v Cupertinu njihove glasove zlahka preslišali).
Ostanimo pri Applu, tako priljubljeni znamki številnih levičarjev po svetu. Kar menda zmore 65. s Forbesovega seznama najvplivnejših žensk na svetu, ki je v manj kot desetih letih kariere prodala dovolj plošč, da se je prebila med petdeseterico najbolje prodajanih glasbenikov vseh časov, tega država ne zmore. Ne ameriška ne katera koli druga in ne vse skupaj. Apple plačuje samo (skoraj) toliko davkov, kolikor hoče. Jih pač optimizira na podlagi razlik in protislovij med nacionalnimi davčnimi zakonodajami. Po ameriški mora podjetje recimo plačati davke tam, kjer je bilo ustanovljeno in kjer ima sedež, po irski tam, kjer je njegova uprava. Applova irska hčerinska družba za distribucijo tako vse iphone, ipade in macbooke, izdelane na Kitajskem, formalno prodaja trgovinam po vsem svetu, irsko distribucijo pa Apple upravlja iz ZDA in dobiček kot dividendo nakazuje po svetu razpršenim hčerinskim podjetjem na višji ravni. Model ni skrivnost (najvrednejše podjetje na svetu seveda še zdaleč ni edino, ki ga uporablja), od Luxleaks, razkritja Luksemburga kot kapitalu skrajno prijazne države, vemo o njem še malo več, toda države ga očitno ne morejo ali nočejo onemogočiti. Med njimi je, če je to sploh treba dodati, kar nekaj taistih držav – in njihovih predsednikov vlad ali evropskih funkcionarjev – ki od Grčije pričakujejo oziroma zahtevajo, da bo znala in zmogla čez noč zakrpati davčne luknje za svoje ladjarske milijarderje.
Zakaj lahko Apple malodane poljubno izigrava države, tudi največje, ne more pa (več) prezreti glasu posameznih uporabnikov, če so le dovolj vplivni (ali številčni)? Publicist Moisés Naím (nekdanji venezuelski razvojni minister in nato dolga leta urednik ameriške revije Foreign Policy), avtor pogosto navajane knjige Konec moči (End of Power, 2013), pravi, da zato, ker biti glavni (v upravi podjetja, na bojišču, v cerkvi, na trgu ali v državi oziroma geopolitično gledano na svetu) ni več to, kar je bilo. Oboje, mogočnost Appla (in drugih tehnoloških, finančnih, farmacevtskih, biotehnoloških... korporacij) v odnosu do države in njegova (relativna) šibkost v odnosu do uporabnikov je posledica istega procesa – razkrajanja in prerazporejanja, pravzaprav razpršitve (družbene) moči na večje število deležnikov.
Nemara ni logično govoriti o koncu moči v časih, ko se je težko znebiti občutka, da skrajno ozek krog politikov in ljudi iz največjih podjetij (zlasti teh) narekuje prostotrgovinske sporazume ali varčevalne, reformne in davčne politike posameznih držav, ko velja, da korporacije in tajne službe brezobzirno in brez težav množično in čedalje globlje vdirajo v posameznikovo zasebnost in ko parlamenti po svetu v imenu varnosti državljanov (če ne že boja proti terorizmu) sprejemajo zakonodajo, s katero posegajo v človekove pravice in svoboščine državljana. A velja se zamisliti pri presoji tistega, kar vidimo, še zlasti pa je treba biti previden s tistim, česar si želimo.
Če se Apple, Google, Amazon in drugi izmikajo davkom, kakor se (nekdanji) ameriški avtomobilski velikani nikoli niso mogli (in jim država ne bi dovolila), Taylor Swift pa v hipu s podporo 60 milijonov ljudi (in z majhno zamudo še nekajkrat večjo), prisili Apple, da si premisli, ni namreč nič bolj logičnega od želje, da ona ali nekdo s podobno močjo namesto nas oziroma tistih, ki smo jih izvolili, prisili korporacije, da plačajo davke. Ker danes niti Barack Obama sam ali skupaj z Angelo Merkel, nominalno menda najbolj vplivno žensko na svetu, pri Applu s tvitom ne bi dosegel niti spoštovanja avtorske zakonodaje.
