Laibach bodo nastopili doma v Pjongjangu

Pred tem je bila samo folklora

Laibach ne bodo nastopili na kakem velikem, z milijoni severnih Korejcev obljudenem trgu, ki bi bili deležni odmerka njihovega industriala, po katerem bi jim veliki vodja dejal: »Hoteli ste, dobili ste. Tako je to tam.« Nekoliko drugače bo. Nastop bo precej ekskluziven. Morten Traavik, norveški konceptualni umetnik, dolgoletni privrženec Trboveljčanov in oseba, brez katere njihovega že zdaj spektakularnega gostovanja v najbolj zloglasni državi na svetu ne bi bilo, pravi: »Laibach bodo v Severni Koreji nastopili za svoje privržence. Bodoče privržence. Načrtovana sta dva nastopa, zgodila pa se bosta v dvorani glasbenega konservatorija v Pjongjangu, ki sprejme približno tisoč ljudi. Občinstvo bo sestavljeno pretežno iz študentov glasbe, njihovih profesorjev, nekaj bo pa tudi zunanjih ljudi, na primer predstavnikov kulturnega ter zunanjega ministrstva.« Hkrati velja reči, da to ne bo prvo gostovanje kake slovenske zasedbe v Severni Koreji. Svoje čase, ko je med Jugoslavijo in Severno Korejo še obstajala kulturna izmenjava, so tam nastopili vsaj folkloristi Emone, nemara pa še kdo kdaj. A tisto je bila folklora. »Laibach bodo zagotovo prva zasedba, ki igra moderno glasbo, ki bo igrala tam,« se izrazi Taarvik, ki na vprašanje, zakaj je za to glasbeno ekspedicijo izbral prav Laibach, odgovarja: »Bili so prvi in edini možni izbor. Poleg tega, da sem njihov dolgoletni privrženec, sem tudi sodelavec. Režiral sem njihov videospot za pesem Žvižgač, tako da je sodelovanje nekako naravno oziroma logično. Dejansko bom Laibach odpeljal domov.« Laibach bodo torej nastopili doma, pred svojim občinstvom.

Norveški veteran v Severni Koreji

Taarvik je bil v Severni Koreji doslej devetkrat. Vedno v artističnih misijah. Najbolj enostavna in zdi se tudi odmevna artistična akcija je bila, ko je pod naslovom Discocracy po raznih severnokorejskih lokacijah poziral z veliko, svetlečo se diskotečno kroglo. Tako ga lahko vidimo fotografiranega s kroglo pod pazduho na velikem pjongjanškem trgu pred nekaj spomeniki, med občinstvom, ki gleda slet na trgu, dal jo je v roke tudi neki prodajalki, na koncu seriala pa diskotečno kroglo vidimo tudi v neomadeževanem severnokorejskem potoku. Bizarno, a zdi se tudi prelomno. »Projekt sem oklical za Diskokracijo z namero, da se poigram s pojmi. Zahod izvaža svojo demokracijo, ki pa je dejansko predvsem blišč, zaradi česar se mi je zdela diskotečna krogla primeren predmet, da to idejo povzame,« pripoveduje norveški umetnik in lahko bi rekli tudi umetniški misijonar.

Leta 2012 je v Pjongjangu organiziral Norveški festival, in to na 17. maj, ki je norveški državni praznik. Pred gostitelji, ki so se zbrali v dvorani, so nastopili norveški glasbeniki, ki so Korejcem igrali glasbo v stilu tradicionalnih norveških mornarskih pesmi, ki so menda požele veliko odobravanje oziroma stoječe ovacije tisočglavega občinstva. Kot dodatno informacijo velja omeniti, da sta bila v dvorani prisotna tudi norveški kulturni in zunanji minister, njuna prisotnost pa je doma na Norveškem izzvala nasprotujoče reakcije kritikov oziroma sta bila deležna celo parlamentarne interpelacije, sam Taarvik pa je kritikom odgovarjal: »Ne vidim razloga, da bi ne sodeloval s tamkajšnjo državo. Če želiš delovati v državi, kot je Severna Koreja, moraš sodelovati z državo. Država je tamkaj vse.«

A to ni vse. Norvežan je leta 2012 na Norveško pripeljal kvintet harmonikarjev iz glasbenega konservatorija Kum Song (Zlata zvezda), njihova glavna točka pa je bila priredba komada Take on me zasedbe A-ha. Njihove izvedbe pred norveškimi ladjedelniškimi delavci ter še v nekaj drugih situacijah si lahko ogledate na youtubu, pa tudi še kak drug posnetek korejskega igranja harmonike, ki ga v tistih krajih ženejo do meje popolnosti.

Laibach niso nacisti

Laibach se torej ne podajajo na povsem neobdelan teren, čeravno to ne zmanjšuje pionirskosti njihove ekspedicije. Na neki način se podajajo v podobno misijo, kot so se jugoslovanski izvajalci zabavne glasbe, ko so v časih železne zavese nastopali po Sovjetski zvezi in polnili tamkajšnje stadione, ker so bili edina sprejemljiva inačica zahodnjaške kulture za tedanji sovjetski režim. »Vseh detajlov, kako sem se dogovoril za nastop skupine Laibach v severni Koreji, seveda ne mislim izdajati. Severna Koreja je tako in tako bolj odprta država od splošno uveljavljenega mnenja na zahodu. Kot turist lahko razmeroma brez večjih komplikacij odpotujete tja in jo obiščete. V primeru skupine Laibach se je pri korejskih sogovornikih v nekem trenutku pojavil problem, ker jim je nekdo dejal, da gre za naciste, način, kako sem korejskim partnerjem razložil, da gre za dezinformacijo je pa bil, da sem jim dejal, da gre za podoben sistem tvorjenja informacij, kakršen širi protisevernokorejsko propagando po zahodu. In razumeli so.«

Težko je potovanje skupine Leibach v Severno Korejo razumeti kakor koli drugače, kot da se tudi Severna Koreja poskuša na svoj in zadržan način odpirati zunanjemu svetu. In nesporno priznanje za slovenske artiste je, da so očiten del zametkov kulturne izmenjave, ki se bo v prihodnje bržkone zgolj povečevala. Če po njihovem koncertu seveda ne pride do neredov. Mladinska kultura je vedno uporniška ali vsaj svojeglava, obenem pa obstaja povsod, pa naj je sistem še tako rigiden. Tudi v Severni Koreji. Ne govorimo o tem, da po ulicah Pjongjanga hodijo pankerji, metalci, reperji, rejverji in drugovrstni subkulturneži. Zaznave gospoda Taarvika so bolj sofisticirane: »Klasične mladinske subkulture seveda ni. Se pa da opaziti določene malenkosti, ki bi se jih dalo prepoznati kot mladinsko kulturo. Poleg tega, da vem, da številni Severni Korejci gledajo južnokorejske nadaljevanke, kar pa počnejo doma, in da mladina za razliko od starejših modno uporablja tablične računalnike, so med mladino zelo priljubljeni rolerji, na katerih se vozijo javno.«