Na hitro sklican sestanek obrambnega sveta predsednika Françoisa Hollanda in parlamentarnega odbora za zunanje zadeve ter poziv zunanjega ministrstva ameriški veleposlanici Jane Hartley, da pojasni nesprejemljivo vohunsko početje med zaveznicami, je bila reakcija francoske politike na trditve Wikileksa, da je NSA v letih od 2006 do 2012 prisluškovala trem stanovalcem Elizejske palače.
Potem ko je pred poldrugim letom podobno Snowdnovo razkritje, da je ameriška Nacionalna varnostna agencija (NSA) spremljala mobilni telefon nemške kanclerke Angele Merkel, vznemirilo vse evropske voditelje, prisluškovanje francoskim predsednikom ni bila posebej udarna novica. Krepak odziv je bil pravzaprav v nasprotju z reakcijo javnosti, ki je bila v nasprotju s histerično nemško bolj ko ne cinična v stilu, da je bolj ali manj zdaj že vsem jasno, da se prisluškuje vsevprek. Povod za različne reakcije v sosednjih evropskih državah so komentatorji hitro prepoznali v njunih različnih preteklih izkušnjah. Nemška z gestapom in kasnejša s Stasijem hitro izzove ostre reakcije, Francozi pa vohunstvo dojemajo drugače, kot del igre, ki so se jo v povojnem obdobju radi šli tudi z Američani.
Ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange, ki je zatočišče pred morebitno podaljšano ameriško pravosodno roko pred tremi leti našel v ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, pa je washingtonski administraciji znova stopil na žulj z napovedjo dodatnih razkritij. Zdajšnja je pospremil s pisno izjavo, da ima francoska javnost pravico izvedeti, da je njihova vlada žrtev vohunskega nadziranja njenega domnevnega zaveznika.
Glavno vprašanje je, kaj je zanimalo Američane
Napovedane nadaljnje objave Wikileaksa bodo lahko bolj kot dejavnost francoskih in morda še katerih drugih evropskih voditeljev razkrivale, kaj je Američane pri prisluškovanju najbolj zanimalo. Iz izjav washingtonske administracije se za zdaj ne da izluščiti, po kakšnih navodilih je delovala NSA. Ameriški predsednik Barack Obama je podobno kot že predlani Merklovi in lani tudi že Hollandu zatrdil, da je agencija prenehala prisluškovati že ob Snowdnovih razkritjih široko zastavljenega prisluškovanja nemškim in francoskim državljanom, zunanji minister John Kerry pa se je v sredo naredil povsem nevednega in zagotavljal, da ZDA »ne izvajajo nadzora v tujini, razen ko gre za specifične in potrjene potrebe za nacionalno varnost«. Če bi prišli na dan dokazi, da je ameriška vlada evropske voditelje spremljala preračunljivo zaradi lastnih parcialnih interesov in ne zgolj s pretirano zagnanostjo NSA, bi se čezatlantsko zaupanje resno zamajalo. Za zdaj pa s francoske strani ni znamenj, da bi poleg diplomatskih sprožili postopke po vzoru Nemčije, ki je o prisluškovanju Merklovi izvedla posebno preiskavo.
