Tudi v Sloveniji poteka preiskava, vendar je – kot opozarja Jolyjeva – podhranjena. Preiskovalna ekipa ni dovolj močna. Očitno je preiskava zastavljena tako, da ne bo mogla iti do konca. Videti je tudi, da vodstva bank ne sodelujejo, da prikrivajo podatke. Razlaga je na dlani. Če naj bi bilo drugače, bi morala obstajati pritisk javnosti in politična podpora. Javnost je neorganizirana in intelektualno razorožena. Raztolkla sta jo zlasti neoliberalistična ideologija in kvizlinštvo (od prizadevanj za rehabilitacijo tistega s Hitlerjem do opravičevanja tega z današnjimi gospodarji Evrope), ki onemogočata razumevanje naših današnjih problemov in oblikovanje široke – ja, populistične – politične platforme z vizijo boljše prihodnosti. Politiki na oblasti razčiščenje zadeve – seznanjenje javnosti z imeni ljudi, ki so imeli koristi od nikdar vrnjenih posojil, in tistih, ki so jih podeljevali mimo pravil in nadzora ali k temu napeljevali, ter kazensko sankcioniranje krivih kaznivih dejanj – gotovo ni v interesu. Pri kriminalu takšnih razsežnosti, kakršen je bančniški, je neizogibno vpletena politika. Zakaj bi bilo pri nas drugače? Od izbrisanih in kupčevanja z orožjem naprej je nerazčiščeni kriminal lepilo, ki drži skupaj slovensko politično elito ne glede na strankarsko pripadnost.
Vendar ne gre samo za bančništvo. Bančništvo je eden ključnih elementov v sistemu, ki se vse bolj nagiba v kriminal. Tako imenovane globalne demokratične elite v resnici vse bolj spominjajo na organizirani kriminal. Tudi v Sloveniji ne gre samo za bančništvo. Zadeve, ki bi jih bilo treba temeljito raziskati in, kjer je za to osnova, kazensko sankcionirati, torej razčistiti in s tem doseči očiščenje političnega sistema in javnega prostora – in samo s tem lahko dosežemo očiščenje in z ničimer drugim – niso samo v bančništvu. Veliko področje, ki ki bi ga bilo treba nujno takoj, odločno in temeljito preiskati, je privatizacija. Prioriteto bi morala imeti privatizacija državnih podjetij, ki je v teku.
Prodajanje strateško pomembnih podjetij, kakršno je Telekom – in kakršnih je na razprodajni listi še kar nekaj – je nedvomno delovanje proti nacionalnemu interesu. Dokler imamo državo, namreč imamo nacionalni interes; in kdor pravi, da nacionalnega interesa ni, se odpoveduje državi, deluje proti njej. Nobena neoliberalistična retorika ne more izbrisati dejstva, da je razprodajanje državnih podjetij strateškega pomena delovanje proti nacionalnemu interesu. Tega dejstva ne more pomesti pod preprogo nobeno izgovarjanje, da ni druge možnosti, da nimamo izbire. Morda je še najprimernejši izraz za delovanje proti nacionalnemu interesu izdaja, izdajalstvo. Gre pri nas za to?
Tudi če tu ne bi šlo za vprašanje preživetja – ne le delavcev, ki izgubijo službe, marveč generacij, ki izgubljajo prihodnost, in konec koncev nas vseh kot države –, se tako ne da živeti. Ker je kronski argument za sedanje privatizacije, da »smo se zavezali«, da jih bomo izpeljali, je treba končno enkrat ugotoviti, kdo je dajal obljube in zaveze, kakšne obljube in zaveze je dajal, kdaj jih je dajal in komu ter zakaj, ali je za to imel pooblastila (in če jih je imel, kakšna pooblastila in kdo mu jih je dal ter ali je deloval v skladu z njimi), je pri tem zlorabljal svoj položaj in se morda okoriščal. Kakšna je pravna teža teh zavez, so sploh zakonsko zavezujoče? Če se to ne razčisti, če za to ni politične volje, lahko zapremo štacuno. Vladali nam bodo tako tujci, vsaj za svoje kvizlinge ne bomo plačevali. Upam, da se najde kdo, ki bo našel pot, da se ta vprašanja javno zastavi in zahteva ustrezno ukrepanje. Od te vlade česa takega ne pričakujem, morda je možnost v parlamentu. Pa naj se potem pokaže – poimensko – kdo je kdo. In naj se vidi, ali je kakšna zakonska pot, po kateri se lahko ljudstvo zaščiti pred svojimi izvoljenci.
Nazadnje je treba omeniti nekaj, kar je še hujše od privatizacije. Gre za sporazum med EU in ZDA o trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP). Če bo ta sporazum sprejet, Slovenije ne bo uničil samo gospodarsko, ne bo je samo politično pokopal, ne bo zgolj suspendiral naših zakonov in pravne varnosti, temveč bo razdejal in izničil tudi kulturno in naravno dediščino. Gre za radikalno, ekstremistično destruktiven poseg, ki sega naravnost v geološki čas. Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev je v nedavni izjavi upravičeno zapisal, da gre za enega najbolj usodnih trenutkov v sodobni zgodovini in da bi bila Slovenija ena največjih žrtev TTIP. Opozoril je, da ta TTIP večina slovenskih evroposlancev podpira. Opozoril je še, da je TTIP v nasprotju z ustavo RS in konkretno z njenim 5. členom. Sklep, ki se ponuja, je, da bi bilo treba tudi pri naših politikih, ki podpirajo TTIP, ugotavljati kazenskopravno odgovornost. Politične tako nimajo.
