S pomočjo velike podpore javnosti. Ljudje so hoteli vedeti, kako je mogoče, da so banke, ki sta jih nadzirala tako centralna banka kot Mednarodni denarni sklad, propadle. Sklad je še septembra 2008 zatrjeval, da so banke stabilne, oktobra pa je izbruhnila kriza. Ljudje so se čutili prevarane. Ugotovili so, da demokratične institucije niso dobro delovale. Začeli so se zavedati, da ni pametno imeti članov političnih strank v vodstvih bank in na čelu centralne banke nekdanjega premierja. Funkcije so bile praktično dedne – imenovani so čutili veliko hvaležnost do tistih, ki so jih imenovali.
Torej so jim na funkcijah vračali usluge?Da. Vendar to ni zadevalo navadnih ljudi, ampak zgolj majhen odstotek ljudi na vrhu. Islandci so se leta 2008 prebudili iz spanja: dolga leta jih namreč ni zanimalo, kako deluje demokracija, saj so verjeli, da tisti na položajih delajo dobro. Ne vem, ali se spomnite, da so državljani pred parlamentom zahtevali odstop vseh poslancev in odstop guvernerja. Parlament se je nekaj časa upiral, a so se nazadnje morali vdati.
Kako pomembna je bila za uspešnost preiskave podpora politike?Preiskavo je omogočila zahteva ljudi. A politična podpora je bila odločilna. Za tako temeljito preiskavo je potrebnih veliko človeških in finančnih resursov. Preiskave v velikih bankah ni mogoče izpeljati, če jo izvajajo preiskovalci, ki imajo še druge obveznosti, in če lahko preiskavi tedensko posvetijo le nekaj ur. Ključna je bila tudi zamenjava oblasti. Nova vlada je želela vedeti, kako je prišlo do krize v bankah. Ključen rezultat vseh analiz, ki smo jih opravili, je bil, da so zatajile nadzorne institucije.
Pogosto lahko slišimo, da gre v bančništvu za zapletene oblike kriminalitete in da so izkušnje tako preiskovalcev kot pozneje sodnikov izjemno pomembne za uspešen zaključek postopkov. Na Islandiji pomanjkanje izkušenj očitno ni bilo ovira. Kako si to razlagate?Preiskovalci, tožilci in sodniki morajo biti neodvisni in izkušeni. Vendar je izkušnje mogoče vedno pridobiti – to je bila realnost na Islandiji. Glavni preiskovalec je bil popolnoma neizkušen, vendar se je bil pripravljen učiti. Vedel je, da nima dovolj znanja in da bo zato potreboval pomoč. Morda je bilo to pomanjkanje izkušenj s preiskovanjem bančne kriminalitete pravzaprav ključna prednost. Konec koncev ni tako zapleteno. Uporabljati je treba zdravo kmečko pamet. Pravila bančnega poslovanja so jasna in izkazalo se je, da so bančniki kršili mnoga osnovna pravila, kot na primer maksimalno izpostavljenost do posameznega tveganja, maksimalno lastništvo lastnih delnic. Popolnoma so zanemarjali skupno izpostavljenost do skupin podjetij. Veliko je bilo manipulacij s trgom. Ugotovili smo, da je bilo v tistem času kar 90 odstotkov vseh poslov z delnicami bank na islandski borzi tržnih manipulacij. Banke so na primer ribičem svetovale, naj se zadolžijo za nakupe delnic banke, da bodo tako obogateli. Delnice bank so kupovali tudi pokojninski skladi. Mnogi upokojenci so bili ob pokojnine zato, ker pokojninski skladi niso spoštovali naložbenih pravil.
So bančniki pravila kršili namerno ali pa je bil lov za dobički posledica histerije časa, ki smo ji bili priča tudi drugod po svetu?Šlo je za kombinacijo obojega. In prav to je eden ključnih izzivov tovrstnih preiskav. Ugotoviti morate, v katerih primerih je šlo za zavestno kršenje pravil in v katerih ne. Hkrati se morajo preiskovalci tudi odločiti, kje želijo brskati globlje, da ne bi energije zapravljali za manjše prekrške. Izjemno pomembno je priti do najhujših primerov. Za to pa se je treba zakopati v bilance in ugotoviti, kje so neskladja. Našli smo na primer nenormalno visoke deleže posojil, ki so jih neprestano obnavljali.
Je določanje črte med kaznivimi dejanji in slabimi bančnimi praksami odvisno od preiskovalcev ali sodnikov?Od dela preiskovalcev. Če bi šlo zgolj za slabe bančne prakse, bi banke sledile svojim notranjim pravilom. Kreditni odbori bi pri podeljevanju obsežnih posojil podjetjem spoštovali pravila glede ocenjevanja tveganj, tako pa jih niso. Ko imamo hkrati opraviti s slabimi bančnimi praksami, kršenjem notranjih pravil bank in visokimi tveganji, govorimo o kaznivih dejanjih.
Islandija v preiskavi in obsodbah bančnikov ostaja izjema. Zakaj drugod po Evropi in v ZDA bančnikov ne vidimo za zapahi?Ko sem leta 2008 začela sodelovati z islandskimi preiskovalci, sem bila prepričana, da je to le uvod v podobne preiskave v Veliki Britaniji in ZDA, a se to ni zgodilo. V ZDA so sicer izpeljali obsežno senatno preiskavo finančne krize, ki je ugotovila, da so nepravilnosti državo stale 1000 milijard dolarjev, a hiše niso počistili. Banki Goldman Sachs niso rekli, da bodo z davkoplačevalskim denarjem pokrili samo tisti del izgube, ki ni posledica špekulacij. To lahko pripišemo pomanjkanju politične volje. V Evropi so bili davkoplačevalci v bančni krizi še bolj oškodovani, saj imamo bolj tvegan in večji bančni sistem. Stala jih je kar 2000 milijard evrov. Kriza, v kateri živimo od leta 2008, ni naravna katastrofa, ki je ni bilo mogoče preprečiti. Kriza je neposredna posledica tveganega poslovnega modela.
Na Islandiji so bančniki pristali za zapahi, politiki, ki so pogosto, posredno ali pa celo neposredno podpirali sporne bančne prakse, enako v Sloveniji, pa za to niso bili kaznovani. Zakaj?Tudi to je treba razjasniti. Če so politiki kakor koli dajali navodila kreditnim odborom, kateremu podjetju je treba odobriti posojilo, je takšne politike treba obtožiti. To zagotovo ni normalna poslovna praksa. Problem izvira iz dejstva, da enostavno ne verjamemo, da so se v bančništvu odvijala kriminalna dejanja. Bančnikom se je vedno uspelo izmazati s trditvijo, da financirajo ustvarjanje delovnih mest. Preprosto smo spregledali, da so med njimi pravzaprav gangsterji. Sodobna kriminaliteta je v veliki meri skoncentrirana v bančništvu. Letos je evropska komisija oglobila 15 največjih bank zaradi manipulacij z euriborjem, s čimer so zaslužile izjemne vsote denarja. Zavedati se moramo, da ima kriminal v bankah na naša življenja precej večji vpliv kot druge oblike kriminala. Gre za neke vrste organizirani kriminal. Hkrati je finančna industrija izjemno vpliven lobist v Bruslju. Pri evropski komisiji intenzivno lobira, da ne bi okrepili regulacije bančništva v senci.
Je bilo na Islandiji pravici zadoščeno?Do določene mere da. Vendar smo imeli omejen čas in omejena sredstva. Preiskavo je treba končati znotraj nekega razumnega roka. Ljudje imajo pravico do sojenja v razumnem roku, ko so enkrat obtoženi.
Kaj je v teh primerih razumen rok?V primeru Elf sem nove dokaze nehala iskati po šestih letih. Razumen čas od trenutka, ko so ljudje osumljeni, pa do trenutka, ko se začne sojenje, je največ sedem let.
Ste kakor koli vpeti v preiskave v Sloveniji?Kolikor sem seznanjena, preiskava poteka, vendar je prešibka. Imate dobrega tožilca, vendar ima ta preskromno ekipo petih namestnikov, ki naj bi preiskali vse banke. To ni resno. Hkrati bi morale več narediti tudi banke same. Vodstva bank ne bi smela prikrivati informacij, ko so v sporne posle vpleteni visoki uradniki. Zato je transparentnost postopkov tako pomembna. Slovenci bi morali poznati imena ljudi, ki so imeli koristi od posojil, ki niso bila nikoli vrnjena. Na Islandiji so imena prišla na dan s pomočjo žvižgačev. Potekala je tudi močna parlamentarna preiskava. Iz tujine so se vrnili številni islandski bančniki in pri tem pomagali. Rezultati preiskave so imeli močan katarzičen učinek. Nekaj podobnega potrebuje tudi Slovenija. Za narod, ki ima za seboj toliko travmatičnih izkušenj, ki ga razdvajajo, to ne bi smela biti še ena takšna izkušnja.
