Res je. Vsak – od Igorja Bavčarja do zadnjega kurjega tatu – ima pravico do poštenega sojenja in pravnega varstva. Tudi razlogov za to, zakaj so vrhovni sodniki Bavčarju morda celo za vedno prihranili prestajanje zaporne kazni, ni treba iskati v polju teorij zarot. Razprave o tem, zakaj je Bavčarjeva obsodilna sodba preživela okrožno in višje sodišče, ne pa zelo verjetno tudi zahteve za varstvo zakonitosti, naj bodo prepuščene pravni stroki. Ta (si) bo morala odgovoriti na več vprašanj. Kot recimo: bo »Lex Bavčar« dokazovanje kaznivih dejanj, povezanih s pranjem denarja, otežil v enaki meri, kot naj bi odločitev ustavnega sodišča v zadevi Patria to storila pri kaznivih dejanjih s področja korupcije? In kako je mogoče, da so na vrhovnem oziroma višjem sodišču zaradi bržčas verjetno podobnega vzroka kot primer Bavčar padli tudi primeri Kordež, Kangler in Oven?
V primeru Bavčarja je zadrega še toliko večja. Osem let po sporni preprodaji dobrih sedem odstotkov delnic Istrabenza, ki so iz rok Pivovarne Laško po verigi poslov, v katerih se je njihova cena podvojila, prešle v roke Bavčarjevega bloka lastnikov koprskega holdinga, so nam sodišča zdaj ponudila precej nelogično razlago takratnega dogajanja. V zaporu tako že od lani sedita Boško Šrot in Nastja Sušinski, takratni direktor podjetja Microtrust, ki je imelo ključno vlogo pri preprodaji. Krivdo sta priznala tudi lastnik Sportine, enega od členov v verigi teh poslov, in odvetnik Branko Lipovec, ki naj bi z antidatiranjem pogodb formalno pokril prenose delnic. Če torej povzamemo, so vsi štirje sodelovali v poslovni operaciji, od katere je imel kot domala edini korist prav Bavčar. Poleg 21 milijonov evrov, ki jih je prejel od podjetja Microtrust in nato v večji meri porabil za lastniške operacije okoli Istrabenza, je pod okrilje njegovih poslovnih zaveznikov prešel tudi pomemben delež v Istrabenzu. Tega so leta 2007 že naskakovali Janševi ljudje iz Petrola.
Če bo vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, bomo priča nenavadni reviziji zgodovine. Bavčar, ki mu bo država morala vrniti oziroma odblokirati premoženje, bo formalno oproščen napeljevanja k zlorabi položaja. Iz tega bo mogoče sklepati, da se je Šrot za nekaj let spravil v zapor zgolj zato, ker je želel pomagati Bavčarju. Na vprašanje, zakaj bi nekdanji pivovarski tajkun, ki Bavčarja nikoli ni pretirano maral, storil kaj takega, seveda ni mogoče logično odgovoriti. A prav ta absurdnost razgalja izvirni greh »zadeve Bavčar-Šrot« – da tožilstvo očitno nikoli ni imelo ambicij v enem postopku zaobjeti vse kompleksnosti partnerstva dveh takrat najmočnejših tajkunov. Spomnimo, Šrot in Bavčar sta si v istem času, ko sta mešetarila z delnicami Istrabenza, razdelila tudi vplivna območja v lastništvu Mercatorja. Le da tam v škodo Bavčarja.
S takšno (pravo)sodno katarzo tajkunskega obdobja 2005–2008 je lahko kljub stresu, ki ga je v zadnjih mesecih preživljal kot glavni lik medijskega resničnostnega šova o izogibanju zaporu, zadovoljen le Bavčar. Za to, da se lahko spet počuti kot eden od zmagovalcev tranzicije, ima namreč več milijonov razlogov.
