Od vseh znamenitosti ima posebno mesto tudi gostilna Pod vrbo, katere začetki delovanja segajo v prelom prejšnjega stoletja. Takrat, leta 1902, naj bi v Ljubljani že deloval trgovec Matevž Soklič (rojen leta 1876 v Bohinjski Beli, poročen s Frančiško, rojeno Lucin, iz Škofje Loke). Viri pričajo, da je ta vrli možakar leta 1902 odštel gospe Mariji Kopač 2600 kron za parcelo v Trnovem, tik ob takrat znameniti konjušnici. Mestna občina Ljubljana je 5. maja 1903 sklenila z Matevžem Sokličem ustrezno pogodbo, ki je opredeljevala gradnjo stavbe za namene trgovine in gostilne, 19. oktobra istega leta pa je vrli Matevž že oznanil taisti občini, da je stavba do potankosti izgotovljena in odgovorne naproša za izdajo obratovalnega dovoljenja. Pičlih pet mesecev torej od začetka procesa pridobitve takratnega gradbenega dovoljenja pa do dokončanja del. Za današnje čase znanstvena fantastika. Razširitev poslovnih prostorov je omenjena še v letu 1911. Gostilno je podedoval najmlajši Matevžev sin Alojz, vendar jo je prepustil v upravljanje svojemu najstarejšemu bratu Matevžu, imenovanemu Matko. Ata Matevž je umrl leta 1933. Gostilna je kaj hitro postala še kako privlačna za številno ljubljansko klientelo. V njej je med obema vojnama stal tudi glasbeni avtomat, ki je dajal iz sebe prelepe znane popevke, kot je denimo že skorajda pozabljena Ramona, in gostje so se prav radi zavrteli ob teh milih plesnih zvokih. Med drugo svetovno vojno naj bi bila v gostilni tudi šola.
Čas po drugi svetovni moriji je prinesel za to gostilno najbolj dramatične in boleče spremembe. Leta 1948 so jo oblasti v skladu s takratnimi uredbami in družbenimi načrti nacionalizirale. Prevzel jo je Rajonski ljudski odbor IV Rakovnik - Vič, črtana je bila iz registra obrtnikov. Kaj je to pomenilo za takratne lastnike, si lahko samo mislimo. Del obstoječih prostorov so namenili rajonski šivalnici, drugi del pa je postal »Trnovo kolektivno gostišče«. Potem se je v teh prostorih dogodilo marsikaj. Bili so volišče, v njih je nekaj časa domovalo Prostovoljno gasilsko društvo Trnovo, nato so se lastniki menjavali kot po tekočem traku, med njimi je bilo Stanovanjsko podjetje Vič in naposled Gostinsko podjetje Vič. Po še eni »lastninski preobrazbi«, zdaj že v samostojni državi Sloveniji, je lastništvo gostilne prešlo na nekdanje in zdajšnje zaposlene. Ljudje, zelo verjetno zavedajoč se zgodovinske pomembnosti tega »hrama, kjer Bog roko ven moli«, so se lotili obnove in naredili iz gostilne eno samo priljudno domačnost, ki se izkazuje tudi v slikah slikarja, domačina Toneta Lapajneta iz ciklusa Zemlja – jaz pa dodajam še barjanska. Kaj bi bolj posrečeno leglo na stene teh gostinskih prostorov kot ravno Tonetova slikarska ustvarjalnost, izhajajoča prav iz zemlje, na kateri stoji tudi objekt, si je resnično težko zamisliti.
Gostilno že od nekdaj krasi čudovito urejen vrt, ki v poletnih mesecih vabi v prijetno senčico. Pod vrbo svojim gostom ponujajo jedi za dušo, pravijo. Tako v več kot lično zasnovanem jedilnem listu najdemo: goveji karpačo s pečenim parmezanom in marinirano rukolo, hobotnico v solati, paradižnik z mocarelo. Pečejo tudi več vrst domačega kruha, lotijo se potice in prav omamno slastna je. Da ne govorim o domačih sveže pripravljenih njokih, katerih okus prilagajajo gostinski sezoni, zato so lahko, špinačni, kostanjevi ali pa z baziliko. Ponujajo več vrst juh, hobotnico s krompirjem po mediteransko, pečeno polento z jurčki, njoke z gorgonzolo in bučkami, rezance z jurčki in hrustljavo panceto ali pa z bučkami in gamberi, najrazličnejše meso (medaljoni, zrezki piščanci, tagliate, tudi divjačino se dobi), orado in brancina pa lososa in kovača ali pa postrv, ko je govor o ribah, najrazličnejše vrste ustreznih prilog (tudi ajdove žgance), posebne ali pa navadne solate in na koncu tudi sladice (hruška Vrba, jogurtovi žličniki z gozdnimi sadeži, v ustih topeči se zavitki). Povedati je treba, da zelenjavo nabavljajo iz domačega okolja, ki že stoletje in več slovi prav po pridelavi zelenjave (sloviti trnovsko-krakovski »salatendorf«).
Če vsemu navedenemu dodam še veliko več kot samo resnično pester nabor vsega, kar »ke po grlu dol steče«, je slika popolna. Amen! Ob nedavni prisrčni in z ogromno nostalgije nabiti proslavi ob 110-letnici tega posvečenega ljubljanskega gostinskega kraja je bilo mogoče začutiti tudi neverjetno prizadevnost in srčnost vseh, ki danes vsakodnevno soustvarjajo podobo gostilne Pod vrbo. Naj še prav posebej pohvalim podvig, ki so ga ob omenjeni slovesnosti spravili skupaj ekipa z Bredo Cajhen na čelu: izdali so knjigo o zgodovini gostilne Pod vrbo. Več kot priporočam v branje!
Moj poklon, srčni ljudje, ki je v vas še toliko spoštovanja do vsega, kar je bilo včasih in je tudi še danes obče prepoznavna vrednota. Gostilna Pod vrbo to vsekakor je, vi vsi pa z njo.
