Ponoči je na domačiji krava »strila«, pa zelo verjetno ni šlo ravno brez težav in so teleta malce oživljali s slamo, prav v tistem prostoru, kjer je omenjeni berač smrčal. No, potem so odšli utrujeni spat, zjutraj se je pa še malce z maligani omamljeni berač zbudil, zagledal pred seboj telička, se ustrašil, da bi se kmalu v hlače podelal, pa jo je ucvrl iz prostora tako hitro, da je še škornje pozabil. In ko so domačini prišli telička pogledat, so ga začudeni sicer zagledali, a so jih dodobra zmedli škornji poleg njega in so si misli, da je pač tele berača požrlo. Od takrat naj bi Zgornjepirničanom nekako slabšalno rekli kar »teletovi«. V spomin na to še dandanašnji v Zgornjih Pirničah pripravljajo telečje dirke na »semanji dan«, ko gre povorka teličkov skozi vas.
Zgodovina gostilne Mihovec sega v daljno leto 1857. Takrat je bila lastnica dokaj velikega posestva družina Lukasa Hujana, viri pa pričajo, da je šlo za sorazmerno majhno hišo, v kateri pa sta že bili žganjekuha in »štacuna«. Pa se dogodi, da Lukasov sin Janez vse skupaj »na kant« spravi, vključno z že takrat delujočo furmansko gostilno. Priložnost izkoristi Petačev Jože in kupi tako posestvo kot tudi gostilno, po Janezovi smrti se pa tudi z novopečeno vdovo Mano poroči. V zakonu na svet privekata dva otroka, Ana in Jože, prav slednji, moški potomec torej, pa prevzame posle od očeta. Vrli novi gospodar zdaj ponovno na noge postavljene gostilne se poroči z Ivanko Božič, ki v novonastalo družino pride iz sosednjih Vikrč, konkretno iz ugledne takratne gostilne Kovač, takrat že dodobra znane. Ivanka, še dandanašnji klena in čvrsta, predvsem pa izredno priljudno zabavna gospa, je posebnost sama po sebi (njena stara mama je bila sestra slovitega Jakoba Aljaža). Še danes je »nora« na delo, saj vsak dan pride v kuhinjo in zdajšnjo gospodarico Mojco pobara glede dela. »Mojca, deu mi dej!« ji poreče. Ivanka je prinesla v novi dom dragocene izkušnje in skupaj z možem sta se kaj hitro lotila širitve prostorov, tudi v kuhinji se je še kako poznala njena vešča kuharska roka. Jože in Ivanka imata dva otroka, Jerneja in Štefko.
Tisti čas je bilo ob gostilni tudi balinišče in ljudje so balinali za pijačo. Je bila pa »gajstna« tale naša gospa Ivanka. Sama je sedla v fiča in se je odpravila v Brda po vino. Hja, zanimivi in veseli so bili tisti časi, ki še danes slovijo pa najrazličnejših vragolijah. Neko pustovanje je bilo še prav posebno znamenito, ko so Pustu (igral ga je živ človek, kakopak) na parah čisto zares v trebuh zarezali, da bi videli, kaj je notri. Celo na sodišču so se morali lastniki takrat zagovarjati, a se je, hvala bogu, vse srečno končalo. Pri hiši se je že takrat pelo, tudi ansambel je že bil, katerega član je bil tudi Jože. Ljudje so včasih malce hudomušno zbadali Jožeta: »Pri vas pa koklja poje!« In imeli v mislih, da žena pri hiši hlače nosi, pa jim je vrli in predvsem modri Jože odgovoril: »Kar naj poje, pa še dolgo naj poje, ker čudovito poje.« In so bili hitro zmenjeni. No, sin Jernej je končal gostinsko šolo v Ljubljani in se leta 1971 poročil z Mihaelo Žitnik iz sosednje vasi Verje. Mihaela je takoj začela delati v strežbi, kasneje pa tudi v kuhinji, z možem sta se lotila dozidave velike večnamenske dvorane ob hiši. Rodijo se jima trije otroci: Mojca, Miha in Jerneja. Miha danes vodi kmetijo, Mojca, ki se je poročila s »sosedom« iz Tacna Tomažem Trnovcem, pa danes nekako vodi vse skupaj. Njena sestra Jerneja je poročena z Duhovnikom (tako se namreč piše njen Rok) in skrbi za marketinški ugled gostilne, teta Marjeta pa oskrbuje gostilno z mlado solato in gozdnim rastlinjem. Mojca in Tomaž imata dva otroka, sina Martina in hčerkico Elo. Martin je že kot otrok pokazal, da je iz pravega testa. Tomaž zna povedati, kako so ga naučili, kakšne vrste piva točijo za točilnim pultom, pa se je zgodilo, da je nekoč prišel neki strahovito žejen gost in je naročil pivo, Martin pa ga je začel povsem nedolžno spraševati: »Laško ali union?« Možakar je bil zares žejen in mu je bilo čisto vseeno, katero, da ga le dobi, a se Martin ni dal: »Točeno ali v steklenici?« Žejnemu dedcu je že prekipevalo, Martin je pa še kar vztrajal, vestno sledeč svojemu znanju: »Veliko ali malo?« Še dobro, da je pravočasno prišel Tomaž, sicer bi jih popolnoma nič krivi Martin še dobil po riti.
V gostilni Mihovec ponujajo… hja, veliko je tega. Začenši z domačo prelestno pašteto s suhimi ocvirki, h kateri tako slastno tekne prav tako domača pogača iz konopljine moke. Ali pa s svinjskim dimljenim jezikom, ki se mu tako lepo prileže bučno olje. Potem so tu bleki iz hišne, polnozrnate moke z mladim zeljem, svežimi lisičkami in kranjsko klobaso (glejte recept!), juha iz topinamburjevih vršičkov, zeliščni štruklji, telečja lička z žajbljem na polenti, pečen jagenjček ali pa telečja vratovina, mehka, da se v ustih topi. Nato so tu še telečja jetrca z lisičkami na mladi špinači, domača solata (vse vrtnine sami pridelajo na ekološki način, kar se tudi okusi) s slanino, krompirjem in ocvirki, za konec pa presne tortice, doma narejene, praviloma s svežim sadjem, ali pa bezgova pena. Vse skupaj je mogoče ozaljšati z resnično bogatim izborom najrazličnejših enoloških omamnosti, da je volk sit in koza cela. Družno ta družina opravlja svoje dolgoletno poslanstvo. Vse dobro, dobri ljudje, združeni pod streho gostilne Mihovec!
