Ko si je Jorge Mario Bergoglio pred dobrima dvema letoma kot novi papež izbral ime Frančišek, je s tem dal vedeti, da v idejah Frančiška Asiškega, predvsem v njegovem odnosu do revnih, okolja in muslimanov, vidi svoj program papeževanja. To je prejšnji teden dokazal tudi z encikliko o okolju, v kateri poudarja nujnost ukrepanja. Namenil jo je vsem ljudem, ne le milijardi katoličanov.
Nismo gospodarji narave
Začenja jo z besedami Laudato si, mi' Signore (Hvaljen, moj Gospod) iz znamenite Frančiškove Hvalnice stvarstva, ki v nasprotju s krščansko tradicijo človeka ne razume kot gospodarja narave. V tem smislu papež v encikliki kritizira »slabo razumevanje lastnih krščanskih načel« in poziva vse ljudi, naj presežejo podnebno krizo, tako da radikalno spremenijo »način življenja, proizvodnjo in potrošništvo« ter miselnost, po kateri se imajo za »lastnike in gospodarje« Zemlje. »Tempo sedanjega potrošništva, razsipništva in uničevanja okolja je presegel zmogljivosti planeta, sedanji način življenja, ki je nevzdržen, nas lahko vodi samo še v katastrofe, kar se občasno že dogaja po različnih delih sveta.« Če torej ne bomo hitro izstopili iz »kompulzivnega potrošništva« in prevzeli odgovornosti za prihodnost Zemlje, bo to lahko usodno za človeštvo. To je najpomembnejše sporočilo enciklike.
Papež se opira na Frančiška Asiškega tudi v zahtevi po pravičnosti do revnih. V encikliki je poudaril, da sta socialna kriza in okoljevarstvena katastrofa povezani. Revni so veliko bolj kot bogati prizadeti zaradi podnebnih sprememb, saj »segrevanje ozračja, ki ga je povzročilo pretirano potrošništvo nekaj bogatih držav«, ogroža pridelavo hrane v »najbolj revnih delih Zemlje, še posebej v Afriki«. Argentinski papež meni, da imajo bogate države »ekološki dolg« do juga. Prav tako obsoja »podrejanje politike tehnologiji in financam«, zaradi česar so svetovne konference o okolju neuspešne.
Z encikliko, ki ima 191 strani, želi papež vzpostaviti »dialog z vsemi«, da bi skupaj našli rešitev za »naš skupni dom«. Nekateri menijo, da bi enciklika lahko odločilno vplivala na 21. konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP21), ki bo konec leta v Parizu dejansko odločala o prihodnosti našega planeta. Na njej naj bi po petih letih pogajanj dosegli dogovor o tem, da bi zvišanje povprečne temperature med letoma 1880, ko se je industrializacija začela, in 2100 zadržali pod dvema stopinjama, pri čemer se je v zadnjih 135 letih temperatura že dvignila za 0,85 stopinje. Če v Parizu ne bo prišlo do dogovora, bodo posledice katastrofalne. Za zdaj se je samo 39 od 195 držav obvezalo, da bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov. Še vedno tudi ni rešeno vprašanje odškodnine za revne države, predvsem afriške, ki so, kot poudarja tudi enciklika, ob segrevanju ozračja žrtev industrializiranih držav.
Odmevi v ZDA
Papež je v encikliki zelo jasen: »Znanstveniki se večinoma strinjajo, da smo soočeni z nevarnim segrevanjem podnebnega sistema. Glavni del globalnega segrevanja v zadnjih desetletjih je posledica velike koncentracije plinov z učinkom tople grede, ki jo povzroča človeška dejavnost.« S to trditvijo se ne strinja del konservativnih katoličanov v ZDA, kjer še vedno 40 odstotkov ljudi ne verjame, da se ozračje segreva. Vsem petim katoliškim republikanskim predsedniškim kandidatom, pa tudi republikanskemu predsedniku ameriškega spodnjega doma Johnu Boehnerju, ki je prav tako katoličan, ni všeč, da bo papež s takšno poslanico septembra prišel na obisk v ZDA, kjer bo govoril v palači Združenih narodov v New Yorku in v kongresu v Washingtonu. Papeževo encikliko v ZDA navdušeno pozdravljajo demokrati na čelu s predsednikom Barackom Obamo, različna ekološka združenja, številni predstavniki evangeličanov in judov. Katoliški škofje, ki so nenadoma postali trn v peti republikancem, nameravajo z njo seznaniti kongresnike obeh strank. Sicer je samo petina Američanov katoličanov.
