V postmoderni družbi poznamo bolj prefinjene in latentne oblike, preko katerih skušajo užaljeni poraženci s psevdodemokratičnim delovanjem rahljati vlado, s čimer kažejo težnje po naskoku na politični ali (v našem primeru) športni vrh. Tako imamo v Sloveniji Odbor 2014 in koncept druge republike. Zdaj dobivamo še drugi šport oziroma Drugi OKS, združenje samooklicanih velikih športnih zvez.
Bolje bi bilo, da bi se predsednika najbogatejših zvez, nogometne in smučarske, zazrla vase. Da bi se Enzo Smrekar vprašal, zakaj ni dobil dovolj glasov, da bi bil izvoljen v izvršni odbor OKS, Aleksander Čeferin pa bi lahko razmislil, zakaj je nogometna zveza v izvršni odbor poslala tako šibko figuro, kot je Brane Florjanič. Če bi Čeferin tam sedel sam, bi lahko soodločal, kar bi bilo precej bolj konstruktivno, kot je ustvarjanje paraolimpijskega komiteja.
Ob tem ni nepomembno, da je odnos samooklicanih velikih športnih zvez vzvišen do drugih. To, da imajo zveze z manjšim številom športnikov in manjšim vplivom prav toliko glasov kot smučarska, nogometna, rokometna, košarkarska, hokejska in atletska, je hvalevredno. Tako so manj vplivni športi enakopravni vplivnejšim. Težnje »nadzvez« po še večji moči, ki prinaša tudi več denarja, so brezobzirne. Še zlasti ker je na primer nogometna priključena na bogato pipico svetovne in evropske zveze, zato bi bilo športotvorno, da bi drobtinice prepustila drugim.
