Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Če govorimo o Hrastniku in tudi vseh nekdanjih »črnih revirjih« ter njihovi turistični ponudbi, moramo najprej ugotoviti, da se šele zdaj postavljajo na noge. Spremembe v gospodarski usmeritvi so odprle tudi turistične možnosti, ki pa so zagotovo največje zunaj Hrastnika, Trbovelj in Zagorja, torej v naravnem okolju, kamor sta po naključju zašli tudi tokratni švedski izvidnici. Zelo simpatično se mi je zdelo njuno priznanje, da izvidnice nista načrtovali in da so tudi sicer bila njuna najlepša doživetja na potovanjih popolnoma nepričakovana. Taki turisti so seveda najbolj zanimivi, saj se iz nenačrtovanih in doživetih vsebin najbolj neposredno lahko izmeri turistični utrip ter vsebina turističnega delovanja nekega kraja ali območja.
Kaj se je pokazalo? Da je pozitivni vtis naredilo le eno, in sicer »družba srčnih in toplih ljudi«, ki so se zbrali na pikniku na Kalu za zaposlene v odlični Steklarni Hrastnik. Vse čestitke tudi vodji kadrovske službe, da ju je povabil na ta piknik. O raznih kadrovikih imam sicer svoje mnenje, ki pa sem ga močno spremenil, ko sem prebral o izkušnji naših švedskih izvidnic. S to njegovo gesto je naredil več, kot bi lahko TIC pa (zaprti) muzej in rudnik, trgovina in cesta brez kažipotov… Zelo poučni so nekateri komentarji švedske izvidnice. Ta prihaja iz kulturnega okolja, kjer posamezniki, družine in skupine preživljajo nedelje tudi v muzejih in se vključujejo v njihove programe. A kaj, ko je to splošna značilnost v Sloveniji, da je pri nas veliko teh ustanov ob nedeljah zaprtih. Neka neverjetna sla pa se zbudi v našem narodu, ki množično obiskuje muzeje in galeriji na Muzejsko noč in za slovenski kulturni praznik. Enkrat ali dvakrat na leto je pač treba tudi v muzej ali galerijo, sicer pa so večeri in konci tedna zato, da se izobražujemo z resničnostnimi šovi in gledanjem brezkončne ameriške filmske produkcije.
Zelo zanimiva je bila tudi misel izvidnic, ki sta dobili občutek, da noga turista sploh še ni stopila v Hrastnik, saj so ju ljudje najprej opazovali z velikim presenečenjem. A kmalu so se spletle komunikacijske vezi, uživali sta v naravnem okolju in tudi »hrana na pikniku je bila enkratna«. Vsekakor boljša kot v Hrastniku, kjer so ju obvestili, da je večina restavracij ob sobotah zaprta, tako da sta pristali na značilnih lokalnih gastronomskih posebnostih, kot so čevapčiči in mešan solatni krožnik. Zato pa zasluži pohvalo prodajalka v lokalni pekarni, ki jima je poleg rogljiča, pletenice in bureka postregla še s turško kavo. Da ne bo pomote: pohvalo sem ji prisodil za kavo! Seveda je bilo v Hrastniku še marsikaj zaprto in spomnil sem se neke pesmi, ki sprašuje, ali je v Šiški še kaj odprtega, vendar bi to za primer tokratne izvidnice lahko zapeli kot: »Je v Hrastniku še kaj odprtega?«
Ko sta odkrili TIC, sta ugotovili, da tudi ta deluje le med delavniki od 8. ure do 14.30. Torej en spodoben, ne prenaporen šiht, potem pa zaklenemo in domov! Za sklep pa še nasvet Slovenskim železnicam. Bilo bi zelo dobrodošlo, da bi eno njihovih propagandnih akcij naslovili »Kako s kolesom na vlak?« in pripravili trdna navodila, kako je s takim kombiniranim načinom prevoza. Ni najbolj obetavno in predvsem vabljivo, če ti na glavni postaji v Ljubljani povedo, da je vozovnica 30 odstotkov nižja v predprodaji, a zaradi kolesa morda na vlaku, za katerega kupiš vozovnico, morda ne boš dobil prostora. Si predstavljate, da bi se nekaj podobnega dogajalo tudi z letalskimi prevozi? K temu naj dodam še opozorilo na izkušnje izvidnic glede dostopa s kolesom do izbranega perona, kar bi lahko označil kot predogrevanje pred kolesarjenjem. Očitno sta tudi ti dve podrobnosti odtehtala točen vozni red in naključje z godbo, ki je zaigrala nekaj koračnic, ko sta prispeli na cilj. A kaj, ko godba ne igra vsak dan!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Ideja, da se industrijska mesta odpirajo turizmu, se mi je vedno zdela super. Življenja knapov, njihov izjemen humor, navade in trd delovnik globoko pod zemljo… Turistična zgodba, vredna vsega spoštovanja. Doline Zagorja, Trbovelj in Hrastnika se turistično promovirajo pod (meni simpatičnim) sloganom »V 3 krasne«. Toda zdi se, da ravno tja pošiljajo tudi svoje goste – sodeč po zadnjem obisku iz Švedske.
Začelo se je obetavno: s kolesi na vlak in gremo! V Hrastniku nepričakovan sprejem z godbo, ki vedno prinese veličastna občutja. Čudovita uvertura v rudarsko zgodovino mesta. Toda namesto tega sta naleteli na kup zaprtih vrat. Zaprta steklarna. Zaprt rudnik. Zaprt muzej. Zaprt TIC. Zaprta trgovina s spominki. Zaprte restavracije v soboto (!) zvečer. Vsi glavni jokerji nedostopni za turiste! Tipično slovensko pojmovanje turizma. Za evropski denar sezidamo hotel, pokažemo gostu, kje je narava, in adijo, ne gnjavite nas več. Naše znamenitosti so odprte med tednom, ko je delovno ljudstvo v službah. Ob koncu tedna, ko se hodi na lepše, nas pa ne briga. Tako pač je, če je turizem v službi javne uprave.
O kulinariki – I feel Srbija, sodeč po čevapčičih in srbskem etnofestivalu. Kaj pa inovativne kulinarične zgodbe o oživljanju starih knapovskih jedi?
Glavna težava zasavskega turizma je v tem, da nima zgodbe. Vsaj ne take, da bi jo za svojo vzeli ljudje. Sicer Švedinji ne bi tako begajoče tavali po Hrastniku in iskali hotela, kulinarike in vsega drugega, kar spada zraven. »Če bi bili hotelski turistki, mislim, da bi se še isti dan vrnili.« Toliko o ponudbi, ki je na spletu zgledno in bogato predstavljena. Toda vtis na terenu očitno govori drugače. Še dobro, da se vedno najdejo topli in prijazni domačini, zaradi katerih se zgodijo stvari, ki jih čas spreminja v popotniške spomine.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Kot že v preteklosti v Zasavju analiza spletnega nastopa posamezne občine, tudi Hrastnika, ne more miniti, ne da bi naletel na celotno regijo oziroma destinacijo V tri krasne. Z drugimi besedami, to, kar turistom ponuja Hrastnik, samostojno seveda ni dovolj in je pod nivojem resne kritike. Po drugi strani pa je očitno v Zasavju nekaj normalnega, da tri občine med seboj aktivno in smiselno sodelujejo. Poleg tega je turistom na voljo kar nekaj spletnih mest, ki so v esenci portali zasavskega turizma, ki vsak na svoj način dopolnjuje ponudbo. Tako na primer spletno mesto TIC Zasavje celovito in z občutkom za turiste predstavlja in priporoča aktivnosti, izlete itd. Poleg tega so vsebine na voljo v treh jezikih. Kljub vsemu je destinacijsko spletno mesto V tri krasne, kot smo že povedali v preteklosti, zelo dobra spletna izkaznica turističnih ambicij, ki jih gojijo Zasavci. Je slikovito, vsebuje kakovostne vsebine; predvsem pušča dober vtis kakovost fotografij. Pa tudi sicer gre za všečno in napredno spletno mesto, ki je enostavno za uporabo. Nabor vsebin je precej širok, so tudi precej informativne in opremljene s kontakti. Glede na to, da osnovna turistična predstavitev turizma v Hrastniku, ki je na voljo v okviru občinskih strani, temelji bolj na besedilih in ne razvija aktivne e-turistične strategije, je to še kako pomembno. Sicer pa bi morali upravljalci spletnega nastopa Hrastnik poskrbeti, da bi aktivneje upravljali vsebine v družbenih medijih, da bi celovitejše zasnovali program pospeševanja prodaje turističnih paketov iz ponudbe in da bi kljub vsemu še več energije namenili razvoju celotne uporabniške izkušnje s turističnim Hrastnikom na spletu. Končna ocena? Prebrisano, dobro povezano lokalno in regijsko, a vendarle premalo ambiciozno, ko gre specifično za Hrastnik.
