To poletje je največje nogometno tekmovanje prvenstvo Južne Amerike, ki poteka v Čilu. Že prvi in drugi krog sta postregla z več presenečenji. Argentina je pod vodstvom Tata Martina proti Paragvaju remizirala z 2:2, čeprav je imela že dva gola prednosti, Urugvaj se je mučil s povabljenko Jamajko (1:0), Brazilija pa s Perujem (2:1).
Venezuela, ki je vrsto let veljala za najslabšo reprezentanco v Južni Ameriki, je z 1:0 premagala Kolumbijo, hit lanskega svetovnega prvenstva v Braziliji. Toda venezuelski nogomet se je v zadnjih letih razvil, v ekipi imajo tudi nekaj zvenečih imen (Salomon Rondon, Juan Arango, Fernando Amorebieta, Tomas Rincon). Zato si lovoriko za največje presenečenje prvih petih dni prvenstva zasluži Bolivija, ki je s 3:2 premagala Ekvador. Bolivija je leta 1994 nazadnje igrala na svetovnem prvenstvu, leta 1963 je osvojila edini naslov doslej, leta 1997 pa je igrala v finalu, kar pa je bil tudi njihov labodji spev, vse do letošnjega leta. Po tisti srebrni kolajni na domačih tleh niso zmagali na niti eni tekmi južnoameriškega prvenstva več, torej na petih turnirjih zapored. Tudi v drugih tekmovanjih niso bili uspešni, nazadnje so, če ne štejemo prijateljskih tekem, zmagali oktobra leta 2012, ko so v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Braziliji premagali Urugvaj.
Bolivijci so proti Ekvadorju že po prvem polčasu vodili s 3:0, pri čemer je bil eden glavnih junakov vratar Romel Quiñonez, ki je obranil enajstmetrovko. Izbran je bil za igralca tekme, čeprav je priznal, da je bil kriv za drugi gol Ekvadorja. Ta je v drugem polčasu silovito napadel, a dosegel le dva zadetka in zadel prečko. »Čeprav si še nismo zagotovili uvrstitve v četrtfinale, smo naredili velik korak proti temu dosežku. Poleg tega smo izpolnili naš prvi cilj, po dolgem času smo dobili tekmo na južnoameriškem prvenstvu. Ne morem opisati, kako srečen sem. S kolegi smo pustili na igrišču dušo, srce, življenje,« je Romel Quiñonez govoril, kot bi se vrnil iz vojne. Z dobro predstavo si je naredil lepo reklamo in požel pozornost nogometnih agentov. Zdaj igra za Bolivar, za njegove vratarske storitve pa naj bi se že ogrela Pachuca iz bogatejše mehiške lige.
Bolivijci imajo po dveh tekmah štiri točke in so zelo blizu uvrstitve v četrtfinale. Med najboljših osem ekip se uvrstita prvi dve iz treh skupin in še dve tretjeuvrščeni. Los altiplanicos oziroma hribovci v svojih vrstah nimajo zvenečih imen, prav tako kot v vsej nogometni zgodovini niso imeli zares velikega zvezdnika. Navsezadnje nihče za bolivijsko reprezentanco ni dosegel več kot dvajset golov, kolikor znaša rekord v rokah Joaquina Botera, ki pa za reprezentanco ne igra več. Večina reprezentantov je članov domačih klubov, nihče pa ne igra v kakšni od petih najmočnejših evropskih lig. V Evropi za Göteborg igra na Švedskem rojeni Martin Smedberg-Dalence, v Grčiji pri Panetolikosu pa Danny Bejarano. Najboljši strelec ekipe je Marcelo Martins Moreno, ki igra na Kitajskem, medtem ko za najbolj izkušenega velja kapetan Ronald Raldes, tudi strelec prvega gola proti Ekvadorju, udeležencu lanskega svetovnega prvenstva, ki je še brez točk. V zadnjem krogu prvega dela tekmovanja se bo Bolivija pomerila z Mehiko, Ekvador pa z gostitelji Čilenci.
