Predlog novega nacionalnega plana zdravstvenega varstva do leta 2025 predvideva postopno ukinitev obstoječe oblike dopolnilnega zavarovanja, kar je bilo glede na napovedi ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc pričakovano. Omenja tudi možnost plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje na račun dividend, najemnin in drugih pasivnih prejemkov. Med napovedmi je tudi zmanjšanje zdajšnjih razlik v prispevni stopnji.
Za nekatere celo nižji prispevki?
Enakomernejšo obremenitev zavarovancev je skušal doseči že nekdanji minister Tomaž Gantar, a so v vladi Alenke Bratušek na koncu stopili korak nazaj in spremembe črtali iz interventne zakonodaje. Tokrat ministrstvo povzema napovedi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), po katerih bi se ob izenačevanju prispevne stopnje obremenitev za zaposlene (ti so danes plačujejo nesorazmerno veliko) morda celo znižala. Ob tem bi v vladi Mira Cerarja več sredstev za razvoj v zdravstvu, denimo za uvajanje novih metod in raziskovanje, zagotovili iz državnega proračuna. Tudi preventivo bi v prihodnje delno financirali iz trošarin na alkohol in tobak.
Plan ugotavlja, da trenutno financiranje zdravstva ni dovolj pregledno. Namesto da bi spodbujali izkoriščenost kapacitet, bolnišnice denar dobivajo za same kapacitete. V prihodnje naj bi pri deljenju denarja bolj upoštevali učinkovitost in kakovost, tudi plačilo zaposlenih pa bi bilo bolj odvisno od njihove učinkovitosti. Plan tako predvideva že večkrat obljubljeno nagrajevanje po uspešnosti, zanimiva novost pa je uvedba spodbud za delo na »manj privlačnih območjih«.
Dobre želje, izvedba bistveno težja
Dokument, ki ga je ministrstvo za zdravje včeraj dalo v javno razpravo, je sicer v marsičem podoben prejšnjemu »seznamu želja«. Tudi nacionalni plan zdravstvenega varstva 2008–2013, sprejet v mandatu Zofije Mazej Kukovič, je med drugim napovedoval krajše čakalne dobe, razmejitev javnega in zasebnega, razvoj paliativne in urejanje dolgotrajne oskrbe. Z načrti za racionalnejše zdravstvo in boljšo skrb za bolnike se je lahko strinjati, a običajno se zatakne pri izvedbi. Vsakršna občutnejša sprememba namreč zahteva novo zakonodajo, dodatne kadre ali dodaten denar, pogosto pa kombinacijo vsega trojega.
Zdravstvene reforme so se lotevali vsi poznejši zdravstveni ministri (če odštejemo začasna ministrovanja po Gantarjevem odstopu), a so njihove predloge spodkopavali kar v vsakokratni vladni koaliciji. Vedno znova so spodleteli tudi poskusi enostavnejših sprememb, na primer dopolnjevanja zakona o pacientovih pravicah, kar bi olajšalo nadzor nad čakalnimi vrstami. Poleg tega v kriznem času, ko je denarja primanjkovalo že za ohranjanje obstoječega standarda, ni bilo kje vzeti za dodatne zaposlitve in nove pravice; zmanjševale so se celo stare. Da je bila Slovenija več kot dve leti brez veljavnega plana, sicer ni bistveno vplivalo na dogajanje v zdravstvu. Nacionalni plani v praksi tako bolj kot za trdno zavezo veljajo za posnetek stanja in naštevanje možnih rešitev.
Nina Knavs
Načelne zaveze, vprašljivi rezultati
Dnevnik, ministrstvo za zdravje
PODATKI
Neuresničene obljube
plana zdravstvenega
varstva 2008-2013
Plan do leta 2025
Na operacijo hrbtenice danes bolniki čakajo tudi po dve leti in pol, pri operacijah kolena pa je najdaljša čakalna doba skoraj dve leti. Prav tako so neuresničene napovedi urejanja mreže zdravstvene službe in kadrovskih okrepitev, ki naj bi pripomogla h krajšemu čakanju. Plan do leta 2013 ugotavlja še, da so »odprt problem« čakalne dobe v ambulantni dejavnosti za prvi pregled pri specialistu. Enako velja tudi danes.
Krajšanje čakalnih dob z organizacijskimi spremembami ter prilagajanjem kadrovskih in finančnih virov. Informacijska podpora, prenova zakonodaje.
Najdaljša
čakalna
doba
pol leta
Po številnih različicah in prelaganju med zdravstvenim in socialnim resorjem zakon, ki bi uvedel zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, še vedno ni sprejet. Predstavniki upokojencev in zaposleni v zdravstvu zaman opozarjajo na škodljive posledice neurejenega financiranja. Oskrba v domovih za starejše močno finančno bremeni njihove svojce, pomoč, ki bi starejšemu omogočala, da čim dlje ostane v domačem okolju, pa je bistveno prešibka.
Celovit sistem socialne in zdravstvene pomoči, razvoj skupnostnih oblik bivanja in varstva (v domačem okolju oz. zunaj inštitucij). Enotno solidarnostno financiranje, v katerega bodo vključili obstoječe vire zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Možnost dodatnih virov bodo še preučili.
Razvoj
dolgotrajne
oskrbe
Ustanoviti bi ga morali leta 2008. Na ministrstvu za zdravje so se tej rešitvi v naslednjih letih odpovedali, prav tako kasnejšim idejam o agenciji za kakovost. Uvedli so sicer obvezno poročanje bolnišnic o kazalnikih kakovosti, a skupnih poročil že več let ne objavljajo, verodostojne primerjave pa bolnikom niso na voljo. Na varnost in kakovost v zdravstvu so oblasti bolj ali manj pozabile, dokler ni na pomanjkljivo spremljanje in nadzor v zdravstvu opozoril primer Radan.
Jasnejše pristojnosti ministrstva za zdravje, zbornic, zavoda za zdravstveno zavarovanje in drugih akterjev v zdravstvu. Posodobitev spremljanja kazalnikov kakovosti in spremljanja skrbi za varnost, javno dostopni podatki o kakovosti bolnišnic in drugih izvajalcev v zdravstvu.
Nacionalni
center
za kakovost
in varnost
Naprednejša uporaba informacijske tehnologije, prenova zakona o zbirkah podatkov, uvedba elektronskega kartona.
Projekt e-Zdravje so sicer vseskozi spremljale zamude, zaradi katerih je bil ob del evropskih sredstev. Lani so na ministrstvu za zdravje o sumih kaznivih dejanj pri tem projektu obvestili okrožno državno tožilstvo. Letos je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ugotavljala, da bo lahko e-Zdravje postalo operativno šele s spremembami zakona o zbirkah podatkov. Za projekt, ki je za zdaj prinesel le malo oprijemljivih rezultatov, je bilo medtem porabljenih skoraj 22 mio. evrov.
Elektronske
napotnice
