Državni proračun bo v prihodnje več prispeval za zdravstvo, ki danes skoraj v celoti sloni na obveznem in dopolnilnem zavarovanju. To je ena od napovedi v nacionalnem planu zdravstvenega varstva do leta 2025 (oziroma resolucije o njem), ki ga bodo na ministrstvu za zdravje jutri dali v javno razpravo. Med drugim nameravajo vzpostaviti poseben proračunski sklad za financiranje investicij v zdravstvu. Tako jih ne bi več dajali »na oltar varčevanja« pri pripravi vsakoletnih proračunov, je napovedala ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Razmišljajo tudi o možnosti, da bi preventivi namenili del trošarin na alkohol in tobak.
Zavarovanja ne bodo dodatno drobili
Analize slovenskega sistema s pomočjo tujih strokovnjakov še niso nared, temeljni zakon o zdravstvenem zavarovanju pa nameravajo pripraviti do konca leta. Skupaj z zdravstvenim zavarovanjem bodo urejali še financiranje dolgotrajne oskrbe, je napovedala Kolar-Celarčeva. Katera od oblik ukinjanja in nadomeščanja sedanjega dopolnilnega zavarovanja bi bila za Slovenijo najboljša, še niso ugotovili. V nobenem primeru pa obveznega zavarovanja ne bodo drobili med več zavarovalnic, je zatrdila ministrica. Njen pristop k reformi je na sobotni predstavitvi vladnih načrtov na Brdu pri Kranju podprl tudi premier Miro Cerar.
Sprememb ne bodo uvajali z revolucijo in šok terapijo, ampak po korakih, je napovedal Cerar. Po izjavah o zavoženem zdravstvu, ki so med zaposlenimi v bolnišnicah zbudile veliko ogorčenja, so bila tokrat njegova opažanja precej bolj laskava. »V mednarodnih primerjavah Slovenija slovi po dobrih rezultatih v zdravstvu,« je dejal in pohvalil mnoge odlične zdravnike, zdravstvene tehnike in babice. Bolan je le sistem, torej vodenje in predpisi, težave pa povzročajo tudi medsebojni odnosi, je naštel Cerar. Nacionalni plan je po njegovem eden od korakov k zdravstveni reformi.
Previdno s čudežnimi rešitvami iz tujine
Izkušnje z zdravstvenimi reformami so pogosto slabe, še posebej v srednji in vzhodni Evropi, je opozoril prof. dr. Charles Normand iz Evropskega observatorija za spremljanje zdravstvenih sistemov in politik (pogovor z njim objavljamo na strani 5). Tudi na Irskem, kjer dela kot profesor, so ga pogosto polomili. Uvedli so na primer manjšo participacijo, njen rezultat pa je bil 200 dodatnih kapi na leto, saj so se ljudje začeli odpovedovati zdravilom, je ponazoril. »Reforma je, tako kot maščevanje, najboljša hladna,« je posvaril. Za previdnost pri presajanju opevanih tujih rešitev v Slovenijo se je zavzel tudi dr. Tit Albreht z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Med dosedanjimi reformnimi idejami se je večkrat znašlo uvajanje nizozemskega modela, s katerim bi zdravstvena blagajna dobila konkurenco drugih zavarovalnic. A zadnji podatki kažejo, da ima uvajanje trga v zavarovanje tudi slabe plati: zdravstvo se je s tem podražilo, bolniki pa morajo veliko doplačevati, je opozoril Albreht. »Fiksno doplačilo za specialistične storitve je na Nizozemskem 360 evrov, ljudje plačajo ob vsakem obisku urgence...«
Večjega nasprotovanja vladnim idejam v polni dvorani na Brdu ni bilo. So pa deževala opozorila, da se z reformo vendarle mudi in da bo treba reševati tudi druge bolne točke zdravstva, ne le financiranja. »Ni dovolj samo planirati, ne da bi se kaj zgodilo,« je opozoril generalni direktor Onkološkega inštituta Janez Remškar, direktor ljubljanskega zdravstvenega doma Rudi Dolšak pa je izpostavil nujne spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja organizacijo. In kot je vladno ekipo spomnil Martin Toth iz Zveze društev upokojencev Slovenije, je sprejetje predlogov nove zakonodaje večji zalogaj kot njihova priprava. »Priprava zakona o dolgotrajni oskrbi se je začela že leta 1998, verzij pa je bilo že kakšnih 18.«