Ta svetu staršev prepuščena izbira ni neposredna, »po naslovih«, temveč posredna, po skupni ceni zvezkov, ki naj bi jih šola naročila. Učiteljem je tako, tudi njim na videz, ostala strokovna avtonomija izbire, starši pa naj bi s svojim soglasjem k njihovi izbiri preprečevali, da bi določena šola podlegla vplivu in pritiskom založnikov.
Bolj naravnost rečeno se je država, takrat šolsko ministrstvo pod vodstvom Igorja Lukšiča, s takšno zakonsko ureditvijo znebila odgovornosti za stanje na »trgu« delovnih gradiv za osnovno šolo. Namesto da bi zavarovala ravnatelje, učitelje in starše ter na omenjenem »trgu« vzpostavila – in vzdrževala – kolikor toliko pregledne razmere tako v strokovnem kot ekonomskem pogledu, jim je naprtila naloge nekakšne samoupravne interesne skupnosti, mrtvorojene pogruntavščine kardeljanskega socializma, ki naj bi nadomestila tako državno dirigirano kot tržno menjavo javnih storitev.
Neresno in neodgovorno, še toliko bolj, ker je bila še v tej neresnosti država dosledno nedosledna. Možnost, da starši z izbiro učiteljev ne bi soglašali, v zakonu namreč sploh ni predvidena. Z drugimi besedami: zakon od staršev pravzaprav pričakuje bolj ali manj formalno potrditev (no, tudi od samoupravljalcev se svojčas ni pričakovalo, da se ne bi strinjali). In dokler svet staršev radovljiške OŠ Antona Tomaža Linharta s skupno nabavno ceno učnih gradiv ni soglašal, pet let potemtakem, je bil svet delovnih zvezkov videti zgledno urejen. Zdaj se je utvara razblinila in šolsko ministrstvo je v stiski iznašlo (zlasti za učitelje) hudo nerodno razlago, da delovni zvezki tako ali tako niso obvezno učno gradivo.
Le kako bodo stavek, da delovni zvezki niso obvezni, razumeli starši po Sloveniji? Številni gotovo tudi tako, da jih »njihova« šola sili za otroka kupovati nekaj, kar ni obvezno. Na tej in oni osnovni šoli utegnejo biti ravnatelji in učitelji tako kmalu zaposleni z omejevanjem epidemije tovrstnih očitkov, ob katerem jim bo za priprave – ki jih bo več, saj bodo morali naloge, ki bi jih sicer našli v delovnih zvezkih, sestavljati sami – in pouk zmanjkovalo časa. Da jim bo šel po zlu še dodaten kos avtoritete, sprva še opazili ne bodo.
Na drugi strani pa zna javno spoznanje, da zakon svetom staršev v resnici ne daje možnosti odločanja glede delovnih gradiv, pripeljati do zahtev, da morajo to pristojnost dobiti. Da je treba zakon spremeniti ter s tem in še čim razširiti ter poglobiti pristojnosti staršev v »tripartitnem upravljanju« osnovnega šolstva. Ker se je že neštetokrat izkazalo, da si enkrat prehitro in preveč velikodušno podeljenih »pravic ljudstvu« ta država (ne glede na barvo vlade in ne glede na količino argumentov) ni sposobna vzeti nazaj, še zlasti pa ne v šolstvu, takšen razplet zadrege s soglasji za delovne zvezke čez leto ali dve ne bi smel nikogar presenetiti.
Preproste in pravične rešitve neredko sprožijo verižno reakcijo z neslutenimi posledicami.
