»Ne verjamem, da so še kje na svetu šolski ministri, ki bi s takšno lahkoto dovolili, da strokovne odločitve sprejema laična javnost. To je navaden populizem,« se jezi Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljev Slovenije. Pravilnik, po katerem mora svet staršev vsako leto junija potrjevati skupno nabavno ceno delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, se mu zdi hudo nesmiseln. Izbira delovnih zvezkov bi, kot poudarja, morala biti v izključni strokovni pristojnosti »pedagoških delavcev, ki samostojno, v skladu s svojim znanjem in preferencami izberejo nujna dodatna gradiva, s katerimi lahko zagotovijo nemoten in kakovosten potek pouka«.
Sporno zahtevo je pred petimi leti v pravilnik o upravljanju učbeniških skladov vključilo ministrstvo za šolstvo, ki ga je tedaj vodil Igor Lukšič. S to potezo so želeli »racionalizirati« izbor delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, saj se je dogajalo, da so nekateri delovni zvezki, ki so jih izbrali učitelji, po koncu šolskega leta ostali napol prazni, založniki so si meli roke, starši pa so vse bolj množično negodovali nad previsokimi »šolskimi« stroški. Kot kaže, pa so bili na ministrstvu prepričani, da se bodo sveti staršev z izborom vedno strinjali, saj niso predvideli postopka, kako ukrepati, če svet staršev soglasja ne bo dal. To se je, kot smo poročali včeraj, prvič primerilo pred nekaj dnevi, ko starši radovljiške osnovne šole niso potrdili skupne nabavne cene za delovne zvezke in učna gradiva.
Ministrstvo: Učbenik zadostuje
Predsednika ravnateljskega združenja jezi tudi brezbrižen odnos ministrstva do delovnih zvezkov. V odgovor na protest radovljiškega sveta staršev so namreč preprosto zapisali, da je »osnovno gradivo učbenik, ki ga potrdi strokovni svet, in kot tako ne potrebuje dodatnih gradiv, saj je z njim mogoče doseči vse cilje in standarde učnih načrtov«. Pečan se s to razlago nikakor ne strinja: »Učni načrti so vsako leto obsežnejši, zato si ne predstavljam, da bi bilo mogoče poučevati brez dodatnih gradiv, kot so delovni zvezki. Poleg tega pa je ministrstvo pozabilo tudi na vprašanje enakosti učencev. Eni si bodo kupili delovne zvezke, drugi ne.«
Odločitev sveta staršev radovljiške osnovne šole, da ne bodo soglašali s skupno nabavno ceno delovnih zvezkov in drugih gradiv, je ministrstvo, kot kaže, spravilo vsaj v zadrego. Na naše vprašanje, ali lahko učitelji pri pouku zahtevajo delovne zvezke kljub temu da starši niso dali soglasja k ceni, nam včeraj še niso znali odgovoriti. Odgovor so nam obljubili za danes.
Formalizirani odnos ni rešitev
Kot smo že zapisali, staršev iz omenjene osnovne šole ni motil nabor delovnih zvezkov niti njihova nabavna cena, temveč so s to potezo želeli izraziti nestrinjanje oziroma opozoriti na nesmiselnost člena zakonodaje, ki določa, da mora svet staršev izbiri učiteljev (le) formalno prikimati.
Prav to – formaliziran odnos med šolami in starši – pa tudi po mnenju Božidarja Opare, predsednika strokovnega sveta za splošno izobraževanje, ni pravi odgovor. »Če odnos s starši formaliziramo na papirju, dokazujemo, da je razmerje med starši in šolo neustrezno,« meni dr. Opara. »Če se zgodi, da se starši in šola znajdejo na nasprotnih bregovih, je to znamenje, da šola za starše nima ustreznega posluha. Starše je treba v proces vključiti kot aktivne partnerje, ki jih bodo šole pri pogovorih poslušale, upoštevale in spoštovale.« Predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije Anton Meden opaža, da je vsako leto nekaj primerov, ko sporna določba povzroči težave v odnosu med starši in vodstvom šole: »Včasih je dovolj že napačna interpretacija določbe, da recimo starši odločajo o ceni ali izbiri učbenikov ali da svet staršev mora soglašati s predlogom ravnatelja in je sam postopek kot tak odveč.« Kot še dodaja, formalno gledano kakšen ravnatelj ne pridobi soglasja, vendar bi moral ob tem svet staršev svojo odločitev argumentirati tako, da bi pustil odprta vrata dialogu, »temu pa se vodstvo šole ne bi smelo izogniti«.
Komentara 16
