Zaradi ostrega podnebja se prebivalci ukvarjajo predvsem z živinorejo, povezano s poletnim pašništvom na planinah. Večina kmetov je zemljiških dvolastnikov, travnike imajo onstran meje v Italiji. Pomemben – in to vedno bolj – pa je seveda tudi turizem, saj so Rateče naravnost idealno izhodišče za planinske izlete v Julijce skozi Tamar in Karavanke. Kraj se prvič omenja leta 1385, v cerkvici sv. Tomaža ali nekje v okolici Rateč pa naj bi bil v drugi polovici 14. stoletja nastal Rateški rokopis. No, Rateče so tudi domicilna lokacija gostilne Žerjav, o kateri bo tekla beseda v nadaljevanju.
Tako, »za prmej« verodostojno se omenja že leta 1912, ko naj bi Kavalarjev Janez, tudi sam že takrat gostilničar, celotno posestvo z gostilno vred izročil v upravljanje svojemu zetu Alojzu Žerjavu (od tod tudi današnje poimenovanje gostilna), ki je potem zagospodaril skupaj z ženo Nežo (Kavalarjevo, kakopak). V zakonu sta se rodila dva sinova, Drago in Emil, in prav slednji je nasledil očeta. Poročil se je z Jerico Čehovo iz Maribora, ki jo je pot zanesla v te kraje v času podržavljanja vsega, kar je dišalo po gostilničarstvu ali hotelirstvu. Vrli Emil pa je bil »kerlc«, saj je že leta 1937 zastopal barve svoje takratne države na vojaški olimpijadi (bil je namreč smučarski učitelj in član Sokolov).
Viri trdijo, da je bila gostilna nekaj časa samo trgovina, a se je obratovanje kmalu vrnilo v gostilniške okvire. Emil in Jerica sta imela tudi hčeri dvojčici, Janjo in Tanjo. Slednja je nekaj časa tudi pomagala v gostilni, a je pomembnejši podatek, da je bila brhka mladenka članica jugoslovanske smučarske reprezentance. Kakor koli, posli so uspešno potekali, gostov je bilo vedno več in prav vsi so bili vidno zadovoljni, kar je bila lepa spodbuda družinskemu podjetništvu, ki ga je ata Emil predal hčeri Janji. Ta se je poročila z Brankom Dolharjem (v te kraje ga je pot zanesla iz ljubljanskega okoliša, Pržanja), znanim slovenskim smučarskim skakalcem, članom reprezentance in človekom, ki je leta 1976 nastopil tudi na olimpijskih igrah, po končani karieri pa je leta 1985 kot prvi skakalec preizkusil slovito planiško velikanko.
Tako življenje gostilne Žerjav kakor tudi življenja tistih, ki jo upravljajo, so vsekakor več kot tesno povezana prav z dolino pod Poncami in z vsem dobrim, kar se tam razvija že desetletja. Prav tako kot se vse dobro dogaja tudi v gostilni. Posle je od mame Janje prevzel sin Aleš (drugi sin Aljoša je bil tudi svoje dni član smučarske skakalne reprezentance) in družina je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razširila svojo ponudbo tudi s prenočišči, kar je še povečalo njen ugled (ponujajo šest sob z 20 ležišči).
Marsikaj zanimivega se je že dogodilo, tako v Ratečah kakor tudi v gostilni Žerjav. Tako se domačini še danes spomnijo, kako se je njihova vasica (osrednji vaški trg) za nekaj dni popolnoma spremenila, in to za potrebe snemanja slovitega filma Heidi. V gostilni so gostili že marsikoga, tudi Supermana alias Christopherja Reeva (še pred poškodbo), Alberta Tombo, skoraj vse smučarske skakalce, ki so ali pa še vedno nekaj pomenijo v svetovnem merilu, pa še in še znamenitežev obeh spolov bi lahko našteli. A Aleš pravi, da nikdar niso in tudi nikoli ne bodo delali razlik med gosti – vsi so enako pomembni in vsi so spoštovanja vredni. Tako se tudi vedejo do njih, do vseh popolnoma enako, ko jim ponujajo vse tisto, kar ustvarijo pridne kuharske roke.
Tega niti slučajno ni malo, prav nasprotno, in čisto vse je narejeno in ponujeno z ljubeznijo, vse v skladu z znamenito rateško pesmijo: »Veseu mormo bit, veseuga srca, k smo iz luštnega kraja, iz Rateč doma!« Za začetek si lahko privoščite domači kruh s še bolj domačo zaseko. Ali pa mamljiv domači suhomesnati narezek ali pršut v vinu. Potem lahko nadaljujete z domačo govejo, paradižnikovo ali gobovo juho, kakor vam prija. Potem so tu že pečenke, pa govedina iz juhe, pa ocvrti žabji kraki, pa zrezki na vse načine, pa dodobra uležani bifteki, pa čebulna bržola, pa testenine, njih nebroj, pa gobove jedi (tudi njih kar nekaj), pa kalamari in sardele in škampi in orade ali brancini ali postrvi, kakor vam drago, pa piščanec na vse načine, tudi jedi z žara se najdejo, prava posebnost pa so rateški krapi (glej recept!). Vse skupaj je seveda mogoče zaliti z najžlahtnejšim, kar človek zmore pridelati – res zgledna je ponudba »tekoče problematike« vseh stopenj – od domačih žganjičk do vinske mamljivosti. Ko človek ne more več, so tu še domača potica, domači jabolčni ali borovničev zavitek, sirovi štruklji ali pa palačinke »z vsem živim«. Lačen iz te gostilne preprosto ne moreš oditi, žejen pa še toliko manj. Ko vse to združiš z več kot prijaznimi ljudmi, ki so gostilna Žerjav, potem je dobro, kaj dobro, več kot dobro počutje zvezda stalnica vseh, ki se zelo radi vračajo na vedno nove in nove kulinarične užitke, cepljene z resnično toplim človeškim razpoloženjem. Še na mnoga leta, Aleš in kompanija! Da bi vam zdravje služilo, da se bo dobro jedlo in pilo in se življenja veselilo. Živeli, Žerjavčanke in Žerjavčani!
