Omar Al Bašir, obdolžen vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ki so jih arabske milice in sudanske vladne sile zagrešile v prejšnjem desetletju v Darfurju, se je izmaknil roki pravice in se včeraj popoldne vrnil v domovino. Zunanji minister Ibrahim Ghandour, ki ga je spremljal na dvodnevnem vrhu Afriške unije v Južnoafriški republiki, je za neuspel poskus aretacije obtožil »sovražnike Afrike«. »Udeležba (Baširja na vrhu) bi lahko potekala povsem normalno in brez hrupa, če je ne bi skušali sovražniki Afrike, Sudana in miroljubnih držav spremeniti v dramo in je onemogočiti,« je dejal po prihodu v Kartum.
Na zahtevo centra SALC, ki skrbi za promocijo človekovih pravic in vladavino prava v državah na jugu Afrike, je sodišče v Pretorii v nedeljo sudanskemu predsedniku začasno prepovedalo odhod iz države. Povabilo na dvodnevni afriški vrh je sprejel, ker je južnoafriški predsednik Jacob Zuma vsem udeležencem jamčil popolno imuniteto. Oblasti v Pretorii so to do zadnjega trenutka prikrivale javnosti. Ko je svet obkrožila skupinska fotografija z Zumo, Baširjem in zimbabvejskim predsednikom Robertom Mugabejem, ki je predsedoval vrhu, je postalo najbolj aktualno vprašanje, ali bodo v Južnoafriški republiki spoštovali zavezo do mednarodnega kazenskega sodišča. Kot vse podpisnice rimskega statuta je namreč Južnoafriška republika dolžna ICC izročati obtožence, za katerimi to izda tiralico, saj sodišče nima mehanizmov, da bi jih prijelo samo, proti sudanskemu predsedniku pa je obtožnico zaradi zločinov v Darfurju spisalo že leta 2009.
Zapoznela odločitev o aretaciji
Bašir bi moral po nedeljskem sklepu sodnika Hansa Fabriciusa v Južnoafriški republiki ostati do končne odločitve višjega sodišča o zahtevani aretaciji. Sprva je bilo predvideno, da bo ta sprejeta že v nedeljo popoldne, ko je afriški vrh še potekal, očitno pa je reakcija predsednika Zume pripomogla, da so obravnavo prestavili na včerajšnji dan in sudanskemu predsedniku omogočili, da je prekršil začasno odredbo o prepovedi odhoda iz države. Skrivalnice o tem, ali jo je že zapustil in kako, se je vlada v Pretorii šla tudi, ko je bilo že jasno, da je njegovo vladno letalo poletelo iz vojaškega oporišča Waterkloof. Višje sodišče je, medtem ko je bil v zraku, premlevalo končno odločitev in po izjavi sodnika Dunstana Mlamba presodilo v prid zahteve SALC po Baširjevi aretaciji. Ugotovilo je tudi, da bi nespoštovanje tiralice, ki jo je razpisal ICC, pomenilo kršitev južnoafriške ustave s strani tistih, ki so dolžni prijetje izvesti. Ti so o svojem ravnanju včeraj večinoma molčali ali pa se izgovarjali, da Baširja ni bilo na seznamu oseb, ki so dopoldne s sudanskim vladnim letalom poletele iz Waterkloofa.
Vladne skrivalnice
Da se bo to zgodilo, je napovedalo že nedeljsko sporočilo vladajočega Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), ki je mednarodno kazensko sodišče opisal kot institucijo, ki »ne služi več namenu, zaradi katerega je bila ustanovljena«. Podobno kot mnoge druge afriške države so ICC obtožili selektivnega uveljavljanja pravice in ga pozvali k reviziji njegovega statuta, tako da bi veljal za vse članice Združenih narodov. Tako bi vzpostavili »pravično in neodvisno sodišče za univerzalno in nepristransko delitev pravice«. ICC, Združeni narodi in ameriško zunanje ministrstvo so že v nedeljo kritizirali Pretorio, ker je gostila sudanskega vojnega zločinca, generalni sekretar ZN Ban Ki Moon pa je opozoril, da je treba »avtoriteto ICC spoštovati in njegove odločitve izpolnjevati«. Komentatorji različno ocenjujejo posledice ravnanja ene od podpisnic rimskega statuta na nadaljnje delovanje ICC. Del jih to pripisuje težavam, s katerimi se na splošno sooča mednarodna pravica. Ta je pri pregledu dela mednarodnega kazenskega sodišča res videti osredotočena na Afriko in njene voditelje. Zločini, ki naj bi jih sodišče preganjalo, še zdaleč niso domena črne celine, temveč so razpršeni od Palestine do Bližnjega vzhoda, Afganistana in Ukrajine. Drugi verjamejo, da bo politično sporno, a očitno pragmatično ravnanje Pretorie, ko gre za odnose v Afriki, pripomoglo k jasnejšemu koncipiranju mednarodnega kazenskega prava, predvsem pa vloge tožilcev v njem, saj so oni in ne sodniki tisti, ki primere pripeljejo pred sodišče.
