Josipa Lisac: Umetnica, ki ne prenese klimatskih naprav

Svojih pesmi nima preštetih

Še danes obstajajo ljudje, ki jim gospa ni simpatična, vendar pa v petek med interesenti za pogovor z njo takšnih ni bilo. Mladi fotograf konkurenčne revije je bil pred srečanjem vidno vznemirjen. Josipa Lisac je tiste redke vrste starejši človek, ki še vedno fascinira tudi mladež. »Zakaj? Zaradi giba z ustnicami in mehke izgovarjave? Se ti zdi to morda izrazito sublimno?« sem ga vprašal, pa se pri tem niti nisem šalil, kot se mu je morda nehote zdelo. Prikimal je. Da, nekaj svojeglavo uglednega je v teh njenih potezah.

Razlog za srečanje je bil ta, da je gospa ponovno v pogonu. Danes naj bi bila objavljena njena nova pesem. Po šestih letih, odkar je posnela album s hrvaškim jazz kitaristom Elvisom Stanićem, tokrat sodeluje s slovenskim basistom Janijem Hacetom. »Glasbeniki mi pridejo na pot na različne načine, bodisi neposredno ali posredno prek tretjih ljudi. Z basistom Davorjem Črnigojem sva skupaj od leta 1975. Tudi Gojko Tomljanović, pianist, je z menoj od leta 1990. Zvestoba je zelo prisotna v mojem življenju. Rada delam s poznanimi ljudmi. V novem komadu sem se odmaknila od sebe, zato, da bo nekaj novega. Morda se bo komu zdelo to res novo, komu drugemu se bo pa morda zdelo, da me je takšno že slišal,« napove sama. Koliko komadov je vsega skupaj posnela, ne ve. Na sceni je od leta 1961, ko je začela peti v elitnem zagrebškem otroškem zboru, v katerem je bilo, kot pravi danes, »nevarno resno in disciplinirano«. Leta 1967 je po plesih začela peti pri skupini O'Hara oziroma kasneje v Zlatih akordih, podobnem zagrebškem bendu, skozi katerega je šlo več kot 20 hrvaških muzikantov, med drugimi Zlatko Pejaković in Rajko Dujmić.

Preveč posebna za socializem

Čeravno velja za kultno estetinjo, ki je ne nazadnje sodelovala z Alanom Hraniteljem, v mladosti nikakor ni veljala za lepo. »Ko sem začela, sem bila bajsika. Zame nikoli niso govorili, da sem lepotica. Fantje na nastopih so govorili, da sem sladka in prijetna, kar se mi je zdel velik kompliment,« se spominja. Tudi stilsko je bila sprva zadržana, vendar je kmalu začela eksperimentirati kot redko kateri pevec takrat. »Ni šlo za to, da bi bila jaz zadržana,« pojasni, »temveč bolj za to, da ni bilo veliko možnosti za modno oblačenje. Obleko, v kateri sem leta 1970 odpela Olujo, sem odnesla akademskemu slikarju Nebojši Uglješiću, da mi jo je poslikal. In tisto takrat je bila strašna ideja.«

Sprva je nastopala predvsem po popevkarskih festivalih, mame pa je niso imele rade. Prav tako nemalokateri kolega oziroma javnost. Za spodobne socialistične čase in norme je bila preveč ekscentrična, ekscesna, pretirana. Oblačila se je avantgardno, pela je drugače. Z več bluesa v glasu od drugih pevcev. In pri tem je ostala. Darko Domijan ali Zlatko Pejaković in drugi veliki pevci, katerih zgodnji posnetki zvenijo podobno angažirano kot njeni, so se kaj kmalu unesli v popevkarsko bolj nemotečih interpretacijah. Josipa Lisac pač ne. In morda niti ni mogla drugače.

»Bila sem enostavno drugačna. Ne vem, kaj je bil razlog,« pravi. »Naj povem primer: istega leta, ko sem v Opatiji pela Olujo, sem se pojavila tudi na splitskem festivalu, kjer sem odpela pesem Kapetane moj. To je pesem, ob kateri Dalmatinci še danes potočijo solzo. Za tisti nastop sem se oblekla v stilizirano črno opravo, v slogu tradicionalnih ženskih oblačil v Dalmaciji. A predstavljajte si: 2000 ljudi je bilo v občinstvu in nihče ni zaploskal! Tega si do dandanes ne morem pojasniti. Tudi pela sem drugače. Govorili so mi, češ zakaj ne morem peti 'normalno'. Tako kot Mišo Kovač. Kaj pomeni normalno, sem jih spraševala. Tedaj se je večinoma poslušala italijanska oziroma evropska glasba. Do blues glasbe je bilo težko priti. Sama sem jo začela spoznavati po 17. letu.«

Vokal, ki presega vse žanre

Nemara je na to, da ima za seboj kariero brez madeža, poleg suverenega vokala, ki ga je kakršna koli forma težko krotila, krivo tudi srečanje s Karlom Metikošem, hrvaškim pevcem, ki je bil v šestdesetih letih pod imenom Matt Collins zvezda v Franciji. Leta 1966 je na vrhuncu slave nehal nastopati in se je začel ukvarjati samo še s skladanjem. Z Liščevo sta postala par in leta 1973 posnela nemara najboljši jugoslovanski album vseh časov in žanrov. Dnevnik jedne ljubavi se mu reče. V tistih časih svetovno konkurenčen izdelek. Črna plošča, z besedili, ki so napisana v rokopisu, na kateri so za inštrumente poprijeli tiste čase najboljši možni instrumentalisti v državi, Josipa Lisac pa je odpela vrhunske zadeve, kakršna je pesem O jednoj mladosti. No, resda tudi komad Ležaj od suza, ki pa ga je največkrat umikala in vračala v program.

Pa vendar, s katerim komadom je imela morda na snemanju Dnevnika jedne ljubavi največ težav? »O, obstaja zanimiv primer. Posneli smo Srečo, prišli domov in jo poslušali. Karlo se je obesil na neko besedo, češ da se je ne sliši dobro. Ne spomnim se več, katere, čeprav je bil posnetek odličen. Odločila sva se, da jo bom naslednji dan posnela še enkrat, kar je pa takrat pomenilo, da se bo prejšnji posnetek izbrisalo, ker pač še ni bilo tehničnih možnosti, da bi imeli neskončno snemalnih kanalov. In tista prva Sreča je bila bistveno boljša od te, ki je končala na albumu, ta Sreča mi dejansko sploh ni všeč. Tudi Karlo se mi je tedaj opravičil, češ da je napačno presodil,« pove do zdaj neznano podrobnost gospa, ki sicer ni napisala nobene pesmi niti besedila. So pa zato zanjo pisali najboljši: Arsen Dedić, Ivica Krajač, Karlo Metikoš. »Ne, nikoli nisem pisala. Sem pa talentirana za pogovor z glasbeniki o tem, kako bi aranžirali neko pesem. Tako je bilo tudi že pri snemanju Dnevnika. Sicer je pa moja taktika v tem, da veliko govorim. O čemer koli – o naravi, umetnosti, slikah, mestu, zadevah okoli sebe. Na tak način dajem ljudem okoli sebe priložnost, da me ulovijo in da iz tega potem nekaj nastane.«

Poslovili smo se domoljubno, z vprašanjem, katera slovenska glasba ji pomeni nekaj več. »Laibach so mi všeč od začetka. Ko so se pojavili, sem bila srečna, da slišim nekaj tako neverjetnega. Znala sem potegniti paralelo. Slovenija je zase velikokrat znala reči, da je konservativna, po drugi strani pa sem poznala veliko alternativnih umetnikov, tudi iz Hrvaške, ki so tukaj dobili priložnost,« je odgovorila gospa, ki ne prenese klimatskih naprav.