Ko danes pomislim na tiste romantične čase, se mi zdi, da so Evropsko zvezo, tisto, v katero smo tudi mi polni upanja vstopili pred enajstimi leti, vodili neki boemsko razposajeni pesniki, malce zadeti hipiji, ki so papeško pozivali k miru in ljubezni vseh evropskih narodov. Evropa 'ma vas rada, je odmevalo od vsepovsod in človek, ki je postajal del nje, je moral čutiti vzhičenost, podobno prvi najstniški zaljubljenosti. Zdelo se je, da se je svet med Lizbono in Helsinki prijel za roke in mrmral Tota Cutugna. Insjeeeemeejunajtjunajtjurop.
Eno ekonomsko krizo in nešteto napačnih odzivov nanjo pozneje so mesta pesnikov zasedli računovodje in statistiki, ljudje brez domišljije, s prekratkimi hlačnicami in na smrt zdolgočasenimi obrazi. V pičlih nekaj letih se je govorica Evrope tako zelo spremenila, da jo je skoraj nemogoče prepoznati.
Če bi sodobne evropske voditelje, recimo Angelo Merkel, Françoisa Hollanda, Mattea Renzija, Davida Camerona in Jean-Clauda Junckerja, za teden dni zaprli v sobo in jim naročili, naj se pogovorijo o prihodnosti Evrope, bi po vsej verjetnosti prišli ven s predlogom strukturnih reform, investicijskim načrtom in napovedjo strožje konsolidacije javnih financ. Najneprevidnejši med njimi bi si morda drznil izjaviti, da so se dogovorili, da bodo v prihodnje razmislili o federativni ureditvi in o nadaljevanju procesa širitve Evropske unije, njihovi tiskovni predstavniki pa bi dodali, da bodo pozorno spremljali tudi razvoj dogajanja v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu.
Zamejenost evropskih obzorij s številkami je srhljiva, politični junaki našega časa pa namesto državniškega govorijo jezik lokalnih poglavarjev, ki obnavljajo asfaltne površine, čistijo kanalizacije in pred volitvami uredijo še kakšno otroško igrišče. Idejo o svetu drugačnih, a enakopravnih je zamenjala zapoved zdrave kmečke pameti, ki nam veleva, da ne smemo zapraviti več, kot smo zaslužili. Evropa je, namesto da bi prerasla v imperij, postala malo večja četrtna skupnost. Bruseljski parlament je njen hišni svet.
Takšna Evropa preprosto ni mogla najti skupnega jezika z Janisom Varufakisom in Aleksisom Ciprasom, ki sta od vsega začetka govorila jezik sanj. Številke pač niso bile na njuni strani in zato sta spletla fantazijsko pripoved o svetli evropski prihodnosti, tisti onkraj kratkoročnih načrtov za vzdržno fiskalno politiko. Govorila sta o razštevilčeni Evropi, ki se ji prihodnost ne prikazuje zgolj v podobi bilanc in statističnih analiz, pri tem pa naivno obudila tisti abstraktni, pesniški besednjak stare, predrecesijske Evrope.
A medtem ko sta Janis in Aleksis leporečila o skupni prihodnosti, strpnosti, dostojnem življenju, demokraciji in spoštovanju, so v sedanjost ukleščeni birokrati vzeli v roke svoje kalkulatorčke, njune lepe besede pretvorili v evre, ugotovili, da je teh vedno manj, in nerazumevajoče odkimali. S tem so soglasno zaključili najnovejše poglavje katastrofe, ki je v preteklih letih temeljito preobrazila Evropsko zvezo in katere pogubnih razsežnosti se še vedno ne zavedamo dovolj.
To, čemur mi površno pravimo finančna kriza, je namreč Evropo oropalo predvsem zgodbe o Evropi. Ob svoji prvi večji krizi je združena Evropa ostala brez lastne identitete, spremenila se je v brezobličen prostor, v katerem se tisoči afriških beguncev vsakodnevno utapljajo pred njenimi obalami, v katerem se njena prihodnost oblikuje na tajnih pogajanjih in v katerem se lahko dolžniška kriza desetmilijonske države sprevrže v nerešljiv birokratski problem.
In tu sploh ni več pomembno, kaj si mislimo o vodenju grških javnih financ ali o vsiljenih varčevalnih ukrepih, na neki način je tudi vseeno, kaj se dejansko skriva za kratico TTIP, kakor je postalo že skoraj brezsmiselno razpravljati o tem, kako pomagati nesrečnikom z Lampeduse. Počasi namreč postaja jasno, da so vse to le simptomi veliko resnejše bolezni, izpranosti evropskega duha.
Če jo želimo ohraniti, si bo Evropo zato treba ponovno izmisliti. Brezdušne računovodje bodo morali nadomestiti novi rodovi navdahnjenih evropskih pesnikov, saj si bo kmalu treba zamisliti in osmisliti Evropo leta 2025, leta 2040 in tudi leta 2060. Trenutna Evropa dokazano vidi le do naslednjega roka za poplačilo grških dolgov, sliši pa le še prišepetavanje lobistov. Čustveno otopela ne čuti ne južnih ne vzhodnih bolečin. Ponoreli svet pa bi nujno potreboval Evropo, ki bi znova zaprla oči, mahala s prižganim ekranom svojega telefona in pela. Pela karkoli. Samo da je pesem in ne izračun.
