N'toko iskreno podvomi v takšno soustvarjanje in vidi problem v tem, da v kolikor želi nekdo, ki se že vse življenje ukvarja, na primer, z glasbo, ustvarjati skupaj z neglasbeniki, mora raven glasbe in svoje ustvarjalnosti spustiti na najnižjo možno točko, na skupni imenovalec med strokovnjakom in laiki. Bulc mu odgovori, da se s tem sicer strinja, a da ne razume, zakaj bi bil to problem. Konec koncev gre za gledališko predstavo, za eksperiment, in ne za koncert.
Na koncu seveda zaigrajo vsi skupaj, simpatično in nezahtevno elektronsko skladbo, najbrž zato, ker je tudi v predstavi, kjer so vsi lahko režiserji, še vedno nekdo bolj režiser od drugih in tako sama predstava izzveni kot uspel poskus medsebojnega oplajanja različnih ustvarjalcev, čeravno bi bilo morda enako, če ne celo bolj zanimivo globlje zavrtati ravno v nezmožnost tovrstne umetniške skupnosti in se še bolj poglobiti v N'tokovo misel.
Sam sem se namreč ob gledanju predstave spomnil, kako mi je nekoč prijatelj glasbenik, ki se je odselil iz Ljubljane, pripovedoval o svojem občutku ujetosti v določen krog ljudi, s katerimi se je srečeval, sodeloval in posedal v svojih ljubljanskih dneh in nočeh. Čutil sem, mi je dejal, da so tam zunaj cele množice ljudi, videl sem jih, ko so se mimo mene sprehajali po ulicah, a zdelo se mi je, da do njih preprosto ne morem, kakor bi živeli v vzporednih, neprekrivajočih se svetovih in bi bil jaz obsojen na ene in iste obraze, s katerimi sem bil neprestano obkrožen. Kamorkoli sem se premaknil, sem ostajal v družbi enih in istih ljudi.
Moj prijatelj je, sem s časom dojel, lepo opisal paradoks časa, v katerem živimo. Na prvi pogled ni bilo nikdar tako lahko stopiti v stik s komerkoli, nikdar se ni zdel svet tako majhen in ljudje tako dostopni, neskončno načinov komunikacije obstaja, že skoraj vsi imamo svoje internetne strani, bloge in tviter profile, vsi smo prijatelji na facebooku. Vsi neprestano nekaj oddajamo in se nagovarjamo, a smo istočasno vse bolj zaprti v majhne družbice nam podobnih ljudi, največkrat svojih sodelavcev in kolegov, s katerimi delimo svoja vse bolj osredotočena znanja in zanimanja.
Naš čas je čas fahidiotov, saj je vse težje ali že skoraj nemogoče spremljati in poznati več področij hkrati, pa najsi govorimo o umetnosti, znanosti ali celo športu. Nekoč si namreč lahko bil soliden gostilniški strokovnjak za nogomet, če si si vsako nedeljo ogledal tekmo državnega prvenstva in športni pregled ter prebral ponedeljkov komentar kroga, danes pa ljubitelji nogometa tekme gledajo vsak dan, o njih pa je na specializiranih nogometnih portalih toliko analiz, statistik in strokovnih komentarjev, da se lahko svoji ljubezni posvečajo po cele dneve in jim svojega prostega časa ni več treba zapolnjevati z ženskim rokometom ali kolesarskimi dirkami. Zato je danes vse manj poznavalcev športa in vse več strokovnjakov za nemški nogomet ali NBA košarko.
In povsem enako je z ekonomisti, pravniki, zdravniki ali umetniki. Filmarji, denimo, na tisto klasično, neprijetno vprašanje, zakaj ne hodijo redno v gledališče, lahko brez sramu ponudijo povsem preprost odgovor: saj nam še vseh filmov ne uspe pogledati. Ko so na spletnem portalu airbeletrina ob koncu leta 2014 pripravili pregled največjih umetniških dosežkov in svoje pisce povprašali o vrhuncih na različnih umetniških področjih, pa se je lepo pokazalo, da celo kritiki, tisti posvečenci torej, ki naj bi razsvetljevali nevedneže, ne zmorejo pregleda nad več kot dvema umetniškima panogama in da je fahidiotizem danes preprosto norma.
V tem smislu je bilo nekaj prisrčno ironičnega v poskusu oplajanja ravno v gledališču, ki po mojih izkušnjah kot prostor morda najlepše simbolizira prav tisto ujetost, o kateri je govoril moj prijatelj glasbenik. Nikjer namreč nisem tako močno kot v gledališču začutil odrezanosti od preostanka sveta in zapiranja v krog soustvarjalcev. A morda je ravno zato gledališki oder tudi najprimernejše mesto za nagovarjanje tega problema. Ljudje na odru oplajajo drug drugega, a so hkrati jasno ločeni od občinstva in vsi skupaj smo jasno ločeni od nekaj metrov stran oddaljenega sveta, ki koraka po ulici za vrati dvorane.
V tem smislu lahko gledališče in predstavo Novo mesto – Readymade razumemo kot prispodobo sodobnega sveta, v katerem ima že vsak od nas svoj mali oder, zvočno in svetlobno izoliran prostor, na katerega včasih sicer pripustimo redke izbrance, od oddaljenih in nedostopnih širnih ljudskih množic pa pričakujemo zgolj to, da bodo občasno upodobile naše občinstvo in za trenutek osmislile to, kar počnemo na odru. In vprašanje je morda le, ali imamo kot posamezniki sploh še možnost izbire, na kateri oder se bomo pustili povabiti in komu bomo igrali občinstvo.
