Kdo je torej v resnici Miro Cerar? Za podobo »modreca«, nekakšne slabe kopije Janeza Drnovška, ki da raje premisli, kot govori, se očitno skriva spodobnejša različica Boruta Pahorja – oseba negotovega značaja, ki se najraje ne odloča, pri čemer ji roke še dodatno vežejo dvorne igre interesov in struj v SMC, na katere ima vse manj vpliva. Telekom nas je naučil, da je Cerar še vedno tudi politično neuk, česar mu po skoraj letu dni vladanja ne moremo več šteti kot prednost. Svojo priložnost je zamudil po aferi Vebergate. S pozivom, naj se privatizacija Telekoma zaradi nizke cene iz edine zavezujoče ponudbe začasno ustavi, bi ohranil avro dobro mislečega tehnokrata, ki mu je navsezadnje prinesla zmago na volitvah, Telekom bi umaknil s prodajne police v času, ko sta (bili) naprodaj dve sorodni družbi iz regije (Slovaška in Srbija), in ubil dve muhi na en mah. Hkrati bi namreč za več mesecev »paraliziral« tudi SD.
A uspelo mu ni ne eno ne drugo. Še huje, Cerar se je prodajo Telekoma odločil javno podpreti že po tistem, ko so luč javnosti ugledali podatki o njegovi potencialni vrednosti v očeh finančnih skladov, Cinven pa začel zniževati že tako skromno ponujeno ceno. Kar je zanj najhuje, celo Dejanu Židanu, »večnemu« talcu vlade, iz katere zaradi interesnih pipic SD ne sme izstopiti, ga je uspelo v zadnjem krogu politične bitke okoli prodaje Telekoma v očeh javnosti prikazati kot mencača.
Tudi zato se je še do srede zvečer zdelo, da Cerar iz godlje okoli Telekoma pravzaprav nima elegantnega izhoda. S prodajo po ceni in pogojih, ki jih je postavil Cinven, bi si nastavil potencialno tempirano bombo. Ne le zaradi spornih pogojev v strukturi cene, ki jo je ponudil Cinven. Če bo namreč država za tričetrtinski delež res iztržila zgolj 450 milijonov evrov, je neizbežno, da bo novi lastnik, ki bo na Telekom zelo verjetno po domačem »tajkunskem« modelu obesil dolg, ga s pomočjo prevzete družbe odplačal, porezal investicije in oklestil število zaposlenih, z njegovo prodajo že v petih letih ustvaril velik dobiček. Najmanj enako neprijetna bi bila za Cerarja odločitev SDH, da postopek prodaje konča brez izbire kupca. Šlo bi za premierjev daleč največji politični poraz, ki bi lahko pred novim krogom izbire nadzornikov SDH vsaj deloma na novo redefiniral odnose tudi znotraj koalicije, dal nov veter v hrbet Združeni levici, bržčas pa bi na predsednika vlade drugače začeli gledati tudi na diplomatskem parketu.
Vse to bo Cerarju prihranjeno, če se bo Cinven umaknil sam. V tem primeru bo v lastnih očeh izpadel kot žrtev, ki je padla na oltarju privatizacije. A resnične žrtve sage o prodaji Telekoma smo vsi državljani Slovenije. Vsi tisti, ki ne moremo razumeti, da je očitno laže in bolj oportuno neko državno podjetje za vsako ceno prodati, kot pa vsaj poskusiti ga bolje upravljati. Ali o tem sprejeti odločitev.
