Prodaja Telekoma: Cinven ostaja v igri, a Telekoma še nima

Zapleta se že več kot leto dni

Postopek prodaje Telekoma se je uradno začel aprila 2014, na SDH pa ga še zdaleč niso vodili optimalno. Zapletlo se je že z izbiro Citigroupa kot svetovalca za nakup, ključno napako pa so storili leto dni pozneje, ko se je izkazalo, da je zavezujočo ponudbo oddal le britanski finančni sklad Cinven. Že takrat bi bilo bržčas smiselno postopek prekiniti brez izbire kupca. A na SDH so se odločili drugače, najbolj verjetno zaradi pritiskov dela vlade, natančneje ministrstva za finance, ki je prodajo ves čas podpiralo. To je upravo SDH, ki jo vodi Matej Pirc, potisnilo v neprijeten položaj. Medtem ko je vrh vlade silil k prodaji, so v Cinvenu vedeli, da prav to SDH omejuje manevrski prostor pri pogajanjih o ceni. Tudi sicer je Cerarjeva vlada ves čas prodajnega postopka v zrak spuščala dvojne signale. Na člane nadzornega sveta SDH je tako uradno prelagala odgovornost za privatizacijo enega najpomembnejših državnih podjetij, hkrati pa več mesecev neuspešno iskala kandidate za njihovo zamenjavo.

Vse to je bila voda na mlin Cinvenu. Ta je lahko SDH ponudil »izboljšano ceno«, ki je bila še vedno skoraj dvakrat nižja od cenitev samega SDH in – kot smo včeraj razkrili v Dnevniku – tudi ocen nekaterih ponudnikov, ki so si Telekom ogledovali v prvi fazi prodajnega postopka. V zadnjih dneh je Cinven višino kupnine na račun zaključka nakupa Debitela in še ne izpeljanega izstopa iz makedonske družbe One skušal še znižati. Še kot posebej sporno pa bi se lahko izkazalo določilo, po katerem je država upravičena do dodatka v višini 2,5 evra na delnico, če bo Cinvenu uspelo priti do vzvodov upravljanja v T2. Ker bi Britanci za to potrebovali soglasje državnih regulatorjev in Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), gre določilo mogoče razumeti tudi kot plačilo državi, da se to dejansko zgodi.

Pred Telekomom so zahtevni časi

V vsakem primeru čaka organe SDH še vedno težka odločitev. Če bo nadzorni svet prižgal dokončno zeleno luč prodaji, ki ima podporo predsednika vlade in še bolj ministra za finance Dušana Mramorja, bo zelo verjetno sledila nova politična kriza. Da je Telekom Slovenije hvaležna tema za nabiranje političnih točk, kažejo zadnji premiki v javnomnenjskih anketah, ki so na vrh postavile opozicijsko Združeno levico, najglasnejšo in najbolj konsistentno nasprotnico prodaje državnega premoženja. Prav tako tudi za danes napovedani protest proti privatizaciji.

Če bo Telekom ostal v državnih rokah, se bo moral SDH začeti precej aktivneje ukvarjati z njegovim upravljanjem. To bi pomenilo tudi nižje dividende. Dividendna politika, ki so jo tudi zaradi skorajšnje privatizacije zasledovali delničarji, je namreč nevzdržna, zahteve po visokih izplačilih pa so Telekom celo prisilile, da je moral najemati kratkoročna bančna posojila. Če ne bo prodaje, se bo morala država tako zadovoljiti z nižjimi dividendami. Čeprav se je že pred časom kot ena od možnosti v primeru, da Telekom ostane v večinski državni lasti, omenjala možnost prodaje tega deleža s prvo javno ponudbo delnic (IPO), po oceni analitikov, ki izhajajo iz nedavne tovrstne prodaje na Slovaškem, telekomi po Evropi za IPO trenutno niso zanimivi. V primeru neprodaje gre pričakovati tudi padec vrednosti delnice te družbe, ki naj bi se po napovedih analitikov nato vendarle stabilizirala na sedanji ravni in postopno spet začela rasti. Rokave bo morala zavihati uprava Telekoma, ki jo čakajo naporno nadaljevanje procesov prestrukturiranja in nova odpuščanja zaposlenih.

Pred Telekomom so sicer zahtevna leta, saj ga tako kot druge operaterje v regiji pestijo različne težave. Upad števila uporabnikov in prihodkov, prestrukturiranje in racionalizacija poslovanja, upadanje cenovne konkurenčnosti, tehnološke izboljšave, zaostrena nacionalna in evropska regulacija ter ne nazadnje zahteve delničarjev po višji dobičkonosnosti. Čeprav bi moral biti glavni pomislek odločevalcev, kaj bo (ne)prodaja Telekoma pomenila za njegove uporabnike, je to bolj v drugem planu. Tudi sicer se zanje v obeh primerih ne bo kaj dosti spremenilo. Slovenski trg je namreč razmeroma konkurenčen, razširjenost internetne in mobilne telefonije ter širokopasovnega dostopa na zadovoljivi ravni, uporabniki pa imajo dostop do praktično vseh najnovejših storitev in pametnih telefonov. Tako se bo Telekom še naprej boril za nove (in obstoječe) uporabnike z navzkrižno prodajo storitev oziroma paketno ponudbo, naročniško ponudbo in ekskluzivnimi vsebinami. Glavni izziv zanj bo tudi zadržanje poslovnih uporabnikov, ki mu prinašajo večje prihodke in marže.

V vsakem primeru bodo odpuščali

Ključno vprašanje je torej, kaj bo (ne)prodaja pomenila za sam Telekom in njegovih več tisoč zaposlenih. Del teh, skupno okrog 450 v dveh letih, v vsakem primeru čakajo odpuščanja. Dejstvo je, da bo zaradi gradnje in posodobitev omrežja (potrebne so obsežne naložbe v novo mobilno omrežje LTE) potreboval veliko denarnih sredstev, ki jih bo dobil iz notranjih presežkov pri poslovanju ali pa pri zunanjih financerjih. Samo letos bodo namreč v Telekomu za naložbe porabili do 107 milijonov evrov.

»Optimizacija poslovanja Telekomu Slovenije ne uide, sama dejavnost pa je težavna, kar se vidi tudi pri primerjavi relativnih kazalnikov vrednotenj, kjer imajo tipično evropski telekomunikacijski operaterji, glede na številne druge panoge, nižje kazalnike,« je včeraj dejal glavni ekonomist Skupine Alta Sašo Stanovnik in opozoril na tektonske premike na domačem telekomunikacijskem trgu. »KKR in Telekom Austria si krepita položaj. KKR nadgrajuje ponudbo kabelskega operaterja (Telemach) skupaj z mobilnim operaterjem (Tušmobil), Telekom Austria pa mobilnega operaterja Simobil z Amisom. Oba bosta omogočala bolj celovito ponudbo. Nerešeno je vprašanje T2. Vprašanje je, ali je Slovenija dovolj velik trg za tri velike igralce, kaj šele štiri. Zato se bo hitro začelo špekulirati, kdo bo prevzel T2 in si še okrepil ponudbo,« je dodal Stanovnik.

Primož Cirman, Vesna Vuković