Dnevnikova izvidnica v Kostanjevici na Krki: Kraj, kjer se na kavo vozijo s čolnom

Na internetu je vse

V Kostanjevici na Krki nista bila še nikoli, zato je Aigul najprej pregledala vse, kar je mogoče izvedeti o kraju na internetu. Ker z Arminom oba govorita slovensko, »to je najin skupni tuji jezik«, nista imela težav dobiti informacije, obenem pa je Aigul dodala, da so spletne strani tudi v angleščini. »Vedno preberem stvari v slovenščini in angleščini, celo kakšne ruske komentarje popotnikov poiščem. Na internetu je ogromno informacij in tam najde turist vse, kar ponuja Kostanjevica in okolica,« je rekla Aigul.

Izvidnika sta se do kraja zapeljala s svojim avtomobilom, saj je bilo tako udobneje in enostavneje, posebno zaradi triletne hčerke. »Pravzaprav nisva niti razmišljala, da bi šla z avtobusom, saj bi bil to še toliko večji projekt,« je povedal Armin, Aigul pa je dodala: »Vem, kako deluje slovenski javni prevoz. Enkrat sem potrebovala šest ur vožnje, da sem prišla iz Rogaške Slatine v Ljubljano, zato nama niti na pamet ni padlo, da bi šla s čim drugim kot z avtomobilom.«

Sobo sta izvidnika rezervirala že pred odhodom. »Pred odhodom sem se pogovarjala z neko gospo, ki mi je svetovala, da je najlaže rezervirati prenočišče prek spletne strani Booking.com, kar sem tudi naredila. Pred tem sem pogledala še na spletno stran TripAdvisor in videla, da ima Kostanjevica le tri prenočišča. Na tem umetnem otoku, kjer je staro mesto, so dve cerkvi, dve cesti, dva lesena mostova, kavarne in B&B hotel s tremi zvezdicami, ki je zelo drag. Zato sem izbrala cenejšo nočitev v gostišču Žolnir, ki je nekaj sto metrov oddaljeno od tega otočka,« je pojasnila Aigul, ki ji je bilo pozneje žal, da je rezervirala sobo prek Booking.com, saj se je cenik v sobi razlikoval od tistega na spletni strani. »Vem, da ima Booking svojo provizijo, a sem dobila občutek, da delujejo na način, da te prepričajo, da je na voljo le še ena soba, ti pa jo sprejmeš, četudi se ti zdi cena zanjo previsoka,« je povedala izvidnica, ki je bila z gostiščem Žolnir in sobo zadovoljna, a podrobnosti o tem pozneje.

Najprej kulinarika, nato raziskovanje

V soboto popoldne se je mlada družina odpravila proti Kostanjevici na Krki in ker je mala Insan med potjo zaspala, izvidnikoma ni preostalo drugega, kot da na parkirišču v senci počakata, da se punčka zbudi. »Bilo je neznansko vroče in postali smo lačni, zato smo najprej, ko se je Insan zbudila, želeli nekaj pojesti. Poiskali smo TIC in vprašali, kje bi se dalo pojesti kaj dobrega domačega. Gospa v TIC nam je svetovala gostilno Kmečki hram ali gostišče Žolnir, tako da smo se odpravili kar k Žolnirju,« je povedala Aigul. Turistični informacijski center je v Galeriji Božidarja Jakca, ki ne leži na otoku, kar je Aigul prebrala že prej na internetu. »Morda je za nekoga, ki pride v Kostanjevico, TIC malce skrit, saj ga ni v mestecu in tudi na otoku nisem opazil nobenega smerokaza zanj,« je povedal Armin. Aigul je dodala: »Sama sem opazila en smerokaz za TIC, a je dobro, da že prej veš, kje je. Je pa res, da če vprašaš katerega koli domačina, kje je TIC, ti bo takoj povedal za pot tja.« Turistični delavki v TIC sta bili zelo prijazni, opremili sta ju s prospekti, ki jih imajo ogromno, razložili o Galeriji Božidarja Jakca, ki je v nekdanjem cistercijanskem samostanu, in o vsem, kar ponujajo v njegovi okolici. »Ker smo bili vezani na urnik otroka, ki mora ob določeni uri spati, obenem je bila sobota še zelo vroča, smo za prvi dan zminimalizirali stvari in se odločili, da bomo bolj uživali v kulinariki, naslednji dan pa sveži in spočiti raziskovali kraj,« je povedala Aigul.

Tako se je družina odpravila do gostišča Žolnir na zgodnjo večerjo. Ko sta izvidnika vprašala natakarja, ali ponujajo kakšno domačo jed, značilno za to območje, je bilo teh toliko, da sta raje počasi pregledala jedilni list, ki je bil res bogat. Aigul si je naročila divjačinski golaž z ajdovimi njoki, Armin pa zrezek iz divjega prašička s sirovimi štruklji in jurčkovo omako. Večerjo sta osvežila še s cvičkom. »Bilo je zelo okusno, lepo ti postrežejo, rekla bi, da prefinjeno, vsi so bili zelo prijazni. A splošno gledano ni prav poceni gostilna, ni za vsak žep,« je pripomnil Aigul.

Po večerji so se odpravili v lokalno kavarno. Tam je bilo veliko domačinov, izvidnika sta opazila, da ljudje radi hodijo zvečer na pijačo, natakarica je bila zelo komunikativna in je Insan dala tudi piškotek. »Morda sva bila midva bolj zadržana kot domačini, ker sva bila sama, njih pa je bilo veliko. Vsi te pozdravijo, se ti nasmejijo, še posebej če imaš otroka, hitreje navežeš stike,« je razložila Aigul. Nato so se vrnili v gostišče Žolnir. Njihova soba je bila čista in urejena, sicer brez klime, pohištvo staro, a ostro Aigulino oko, navsezadnje dela v turizmu že osem let, je opazilo tudi, da je posteljnina zelo čista, da so povsod delale lučke, kopalnica in brisače so bile prav tako čiste, delala je televizija in satelitska povezava, tako si je lahko Armin ogledal finale lige prvakov, povsod je delala tudi brezžična internetna povezava. »Zelo smo bili zadovoljni, za dve zvezdici super. V Sloveniji se dobi za dve zvezdici že zelo dobro prenočišče, predvsem pa čisto,« je rekla Aigul.

Ko ti zleze v dušo

Pravijo, da se po jutru dan pozna, kar se je potrdilo tudi v primeru naših izvidnikov. V gostišču Žolnir so jim namreč postregli s kraljevskim zajtrkom. Več vrst salam, zelenjave, kava, kakav, jabolčni sok, jajce na oko s šunko… Zdelo se je, da so ponudili vse, kar imajo, sta povedala izvidnika. Predvsem pa jima je ostal v lepem spominu natakar. »Že večer prej nam je stregel krasen natakar, pri tem zjutraj pa si takoj videl, kako ti zleze v dušo in polepša dan. Tako smo imeli že jutro lepo in smo se dobro razpoloženi odpravili v galerijo ter se vmes pogovarjali, kako pomembno je, na kakšen način te pogostijo, da začutiš prijaznost lokalnega prebivalstva. Kostanjevica je majhen kraj in ko misliš, da razen narave nima kaj ponuditi, ugotoviš, da imaš redkokje v Sloveniji možnost videti tako čudovito galerijo z vsemi tistimi umetniškimi deli na enem mestu,« je pripovedovala Aigul, ki je bila nad samostanom in Galerijo Božidarja Jakca več kot navdušena. Lahko bi bila pet, šest ur tam, je dejala, a jima ni dovolila hčerka. V galeriji so stalne zbirke slikarjev, kiparjev, grafikov, ki so se uveljavili v 20. stoletju, od Toneta in Franceta Kralja, Jožeta Gorjupa, Božidarja Jakca do Franceta Goršeta in drugih. Izvidnika sta se sprehodila po galeriji samostojno. »Vse je bilo dobro označeno, kar je pomembno, saj je samostan tako velik, da se lahko izgubiš. V TIC so nam tudi povedali, v kateri smeri naj se lotimo ogleda, da bomo videli večino razstavljenega. Vsako umetniško delo je označeno v dveh jezikih, z letnico nastanka in njegovim avtorjem. Vsak prostor ima svojo barvo, svetlobo, vidi se, da so veliko vložili v ureditev samostana in da so poskusili vsak prostor dodobra izkoristiti in mu dati vsebino. Verjamem, da si hodijo vse to ogledovat tudi šole, ker je res čudovito in pomembno za Slovenijo,« meni Aigul. Galerija je tako kot TIC odprta vsak dan v tednu razen ponedeljka in praznikov, vse od devete do osemnajste ure.

Po ogledu Galerije Božidarja Jakca je bilo treba ustreči še Insan, ki si je bolj kot vse želela kopanja na bazenu. Tako so se odpravili v Terme Šmarješke Toplice. »Še nikoli nisem bila tam in sem hotela spoznati nekaj novega. Kot smo izvedeli, so Dolenjske Toplice najcenejše, Čateške najdražje, Šmarješke pa nekje vmes. Kopali smo se v zunanjem bazenu. Bilo je zelo lepo, veliko ljudi, čisto, sproti tudi pospravljajo in čistijo, da ni spolzko, imajo ogromen bazen in vrelce, hitro gostilno. Zelo je domače in preprosto, vidi se, da so to toplice za domačine, ki se pridejo tja za konec tedna spočit,« je povedala Aigul. V Šmarjeških Toplicah so se kopali tri ure, mala Insan sploh ni šla iz vode v vsem tem času, na kopališču pa so si tudi privoščili dnevni meni, ki je obsegal ocvrt krompirček, svinjski vrat na žaru, ajvar in pivo.

Na kavo s čolnom

Aigul je priznala, da si je postavila za Kostanjevico visoka pričakovanja. »Gledala sem fotografije kraja, posnetega iz zraka, in te fotografije pokažejo podobo idiličnega kraja, otočka sredi reke in majhnega mesteca. Na tleh vse to tudi začutiš, sprehodiš se po kraju, prečkaš mostove in začutiš otoček. Veste, domačini res živijo s tem krajem in ga obožujejo, uživajo ob reki, se kopajo, družijo in čolnarijo, na Krki je bilo čolnov vseh vrst,« je strnila svoje misli po izvidniškem dnevu Aigul. Armin jo je dopolnil: »Opazili smo celo domačina, ki se je odpravil na kavo kar s čolnom. Bilo je čudovito to gledati. Zanje čolni niso turistična atrakcija, ampak nekaj vsakdanjega, način življenja, saj živijo s to reko in se kopajo tudi, ko nima niti dvajset stopinj Celzija. Še zvečer smo videli dva gospoda, ki sta se kopala.« Čeprav je Kostanjevica na Krki majhen kraj, ki ima le sedemsto prebivalcev, se tam za vsakogar kaj najde. V bližini je kostanjeviška jama, pa ogromno gozdnih in kolesarskih poti, številne terme, ne nazadnje je pozitivna tudi bližina večjega Novega mesta. »Opazila sem, da je na tem območju zelo razvito poljedelstvo in toliko traktorjev kot tu nisem videla nikdar v življenju,« je opazila Aigul. »Pogrešali smo kakšno otroško igrišče. Najbrž obstaja, a ga nismo videli, torej ni na nekem očitnem mestu. Prav tako se ni dalo nikjer dobiti spominkov. V TIC so imeli ogromno prospektov in lepih razglednic, milijon informacij, ne pa tudi spominkov. Zato smo se ustavili na avtocestnem počivališču in tam kupili nekaj za spomin najinemu prijatelju, majhno stekleničko žganja, toda to ni bilo značilno za Kostanjevico,« je povedal Armin.

Mladi družini bosta ostala v lepem spominu oba dneva. »Bilo je mirno in ta mir nam je ustrezal. Kostanjevica ni turistični kraj, to je predvsem zgodovinski kraj in lep kraj za izlet. Zelo sem bila presenečena nad samostanom, ki je navzven videti kot večina samostanov v Sloveniji, ko pa si notri, lahko le čestitaš tistim, ki so poskrbeli za to, da se kulturna dediščina ohranja in je obenem nadgrajena še z vsebino,« so bile sklepne Aiguline besede.