Dnevnikova izvidnica v Slovenski Bistrici: Navdušene nad bunko in poljskim menijem

Tujcu Slovenska Bistrica težko dostopna

Čeprav Anna Szulik Košak odlično govori slovensko, je kot izvidnica ni smela uporabljati. »V poljščini niti nisem pričakovala informacij, zato sem jih iskala v angleščini, saj mi ta jezik ni tuj. Pa vendar je bilo skoraj nemogoče načrtovati potovanje zgolj s pomočjo spletnih strani,« pove Anna po vrnitvi s svoje skrivnostne misije. Občinska stran Slovenske Bistrice je izključno v slovenščini, tudi stran TIC, ki jo je odprla zgolj po naključju, je podatke ponudila v jeziku, ki se ga je v času bivanja v Ljubljani hitro naučila. »Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si ustvarila sliko o kraju, kamor ste me poslali. Odkrito povedano, za nekoga, ki ne razume slovensko, je načrtovati pot v kraj z nekaj več kot 7000 prebivalci skoraj nemogoče.«

Najti prenočišče ni bilo nič lažje. »Našla sem tri hotele, od katerih mi je le hotel Leonardo ponudil potrebne informacije v angleškem jeziku. Priznam, da sprva nisem bila navdušena nad nastanitvijo v hotelu, saj sem pričakovala, da gre za manjši hotel ob avtocesti s ponudbo hitre prehrane. Zato sem iskala nastanitve tudi med gostišči in kmetijami,« nam je zaupala Anna in omenila, da je imela težave tudi s predstavo, kje stoji določena nastanitev. »Tako sem prek googlovih zemljevidov poiskala podatke o oddaljenosti nastanitve od središča Slovenske Bistrice in za to porabila kar nekaj časa.« Na koncu je padla odločitev za hotel Leonardo, ki se je izkazal za piko na i, ki je vso dogodivščino na koncu naredila nepozabno.

Sejem domače obrti

V soboto so se dekleta treh generacij odpravila do Slovenske Bistrice. Brez navigacije, zgolj s sliko poti v glavi in kažipoti na avtocesti A1. Ko so zavile z avtoceste, jih je pot pripeljala neposredno pred kulturni center mesta – na trg bistriškega gradu, baročnega bisera Slovenske Bistrice. »Izkazalo se je, da je bil ravno to soboto na trgu pred gradom rokodelski sejem oziroma sejem domače obrti. Odpravile smo se do gradu, kjer nas je v manjši trgovinici s spominki pričakalo simpatično dekle, ki nam je povedalo, da je TIC danes zaprt, saj se vse dogaja pred gradom. Bila je zelo prijazna, ponudila nam je brošure o gradu in okoliških znamenitostih v angleškem jeziku. Razkazala mi je tudi trgovinico s spominki,« je povedala Anna in omenila, da ji je najbolj ostal v spominu lepo izdelan prtiček s čipko. Uslužbenka gradu je obiskovalke povabila na ta dan brezplačen vodeni ogled gradu v popoldanskem času. Ker so imele do takrat še kar nekaj časa, luknja v želodčku najmlajše, osemletne izvidnice Karoline pa je opozarjala, da je čas za kosilo, so se dame ponovno pomešale med množico in se sprehodile med številnimi stojnicami. »Ustavile smo se pri gospodu, ki je ponujal pohorski lonec. Ne vem, kdaj je moja hči s takim užitkom pojedla toliko hrane,« je v smehu komentirala Anna in dodala, da čeprav gospod ni razumel besede angleško, sta se z njeno mamo odlično sporazumela, ko je tekla beseda o drugem kozarčku odličnega vina, ki jima ga je ponudil poleg jedi na žlico. »Ravno tako mu je uspelo materi prodati domač hlebec kruha. Nato nam je podaril leseno žlico.«

Site in zadovoljne so se turistke ponovno odpravile do gradu, kjer jih je čakal vodnik. »Poleg nas sta bila v skupini še dva fanta iz Avstrije in par iz Slovenije. Skupaj z vodnikom smo si ogledali zbirko stalne razstave. Navdušena sem bila nad sobo pisatelja Antona Ingoliča z njegovo knjižnico in del operacijske sobe dr. Zore Janženkovič. Vodnik nam je zgodbe pripovedoval v angleškem jeziku in je bil res zanimiv sogovornik.« Pot jih je vodila tudi do kleti, ki je ponujala številna vina. Skupino gostov je tu sprejel drug fant, kot nam je povedala Anna, in jim predstavil kratko zgodovino kleti in omenil nekaj specialnih vin. »Tukaj sem kupila nekaj steklenic za spomin na nepozabno doživetje obiska gradu.«

Pri ogledu gradu in prireditvenega prosta so izvidnice zapravile skoraj pet ur. »Na tako majhnem kraju smo v tako kratkem času doživele ogromno,« je povedala izvidnica, ki je svoji spremljevalki gnala še do vhoda v park ob gradu. »Kot so nam povedali, so park postavili prvi lastniku gradu, grofje Vettri, največja zanimivost parka pa je gabrov drevored. Ker smo si za park hotele vzeti več časa, smo obisk prestavile na nedeljo,« je povedala Anna in pri tem omenila, da je v okolici gradu opazila kar nekaj kažipotov, tako za kolesarske poti kot tudi pot sv. Martina, kjer je bil pomen poti, ki vodi od Szombathelya do Toursa, predstavljena tudi v angleškem jeziku.

Namesto rib mesna plošča

Izvidnice so grad utrujene zapustile in se odpravile do svojega hotela. »Mesto je delovalo prazno, zaspano, kot da se je dejansko vse življenje predstavilo pred grad,« nam je povedala Anna. In ker je bila noč še mlada, so se po hitri prijavi v hotelu ponovno posvetile svoji misiji – odkrivanju kraja. »Hotel je imel tudi restavracijo, kjer so nam na našo željo pripravili pohorsko omleto. Natakar je bil navdušen nad našim predlogom in nam je z veseljem povedal nekaj več o omleti. Zraven nam je postregel tudi odlično domače vino in nas, ko smo se pošteno okrepčale, tudi usmeril do kleti Bistrica, ki se (po)hvali z vinskim sodom, starim 300 let.« Na poti do kleti so naletele na pisarno TIC, kjer je na vratih pisalo, da je pisarna v soboto odprta do 13. ure, v nedeljo pa zaprta. »Če bi to vedele prej, bi nam morda celo uspelo ob prihodu v Slovensko Bistrico pisarno obiskati. A nam je gospodična v gradu povedala, je pisarna zaprta, saj so vsi pred gradom,« je s kančkom slabe vesti povedala Anna in svoje doživljaje o sobotnem večeru nadaljevala z neuspešnim obiskom vinske kleti Bistrica, ki v soboto svoja vrata zapre že ob 20. uri. »Žejne in malo razočarane smo se odločile zapeljati v drugo smer. Pripeljale smo se točno pred gostilno Potočnica, ki je bila na številnih spletnih straneh omenjena kot vredna obiska. A smo bile malo razočarane, saj so nam priporočali predvsem ribe, po katerih so prepoznavni. Odločile smo se za mesno ploščo za dve osebi, kjer smo pričakovale malo več izvirnosti, po drugi strani pa je bila plošča res ogromna,« nam je povedala Anna in dodala, da bi zagotovo z bolj lačnimi očmi na ploščo gledale drugače. S polnim želodcem so se izvidnice odpravile do hotela, kjer so jih močni vtisi prvega dne hitro popeljali v spanec.

Nedelja se je za naše izvidnice začela s klasičnim, a odličnim hotelskim zajtrkom, kjer so bile tako one kot drugi gostje deležni prijazne pozornosti zaposlenih. Kot so načrtovale že dan prej, so dan začele v parku, kjer so se sprehodile vse do prostora, kjer je bilo znova zbrano skoraj vse mesto. »Hči je uživala na napihljivih gradovih, postregli so nam tudi z domačimi piškoti. S težkim srcem smo se poslovile od množičnega piknika, saj smo imele v načrtu obisk Bistriškega vintgarja. Vendar smo na koncu ugotovile, da bi nam pot skozi pohodno-učno pot vzela 3 do 4 ure, za kar pa nismo imele dovolj časa.« Izvidnice so ponovno postale lačne, saj je bil že čas za kosilo. Spletna stran Gurman jih je usmerila v Oplotnico, vendar so jim po telefonu odgovorili, da potrebujejo dan ali dva, da se pripravijo za njihov prihod. Tako jih je pot ponovno pripeljala do hotela Leonardo in njihove restavracije, kjer pa so jim pripravili presenečenje, ki jim bo ostalo v spominu. »V restavraciji so nam izročili jedilni list v poljščini. Tako lepo in natančno prevedeno, da sem bila prijetno presenečena. V vseh teh letih bivanja v Sloveniji, jedla sem v številnih restavracijah, česa takega še nisem doživela,« je povedala Anna. A to še ni konec prijetnih presenečenj. »Ko sem zjutraj pri odjavi iz hotela gospoda, ki nas je dan prej sprejel, povprašala o pomenu besede bunka – to sem namreč zasledila v eni od brošur – je poklical kuharja, ki je iz kuhinje s seboj prinesel kar cel pršut in nam ga pokazal,« v smehu pove Anna in doda, da so jim kot predjed bunko tudi postregli. »Bunka je bila res lepo pripravljena s kroglicami zaseke,« je povedala sogovornica, ki je iz menija v svojem maternem jeziku izbrala še domače njoke v smetanovi omaki s šparglji ter puranjo rulado s slivo, kuhano zelenjavo z idrijskimi žlinkrofi in veliko skledo solate. »Vse skupaj smo sklenile še s sladico in na koncu bile še prijetno presenečene nad računom.«

In s kakšnimi občutki so se obiskovalke vračale s svoje misije domov? »Zagotovo s prijetnimi. Ljudje so bili topli, prijazni in počutile smo se varne. Vendar si obiska Slovenske Bistrice drugače kot le z osebnim avtomobilom ne morem predstavljati. Res, da smo videli nekaj avtobusnih postaj, vendar niti enkrat nismo opazile avtobusa,« je povedala Anna in dodala, da je ostalo še kar nekaj neodkritih biserov, za katere si bo nekoč treba vzeti čas in kraj obiskati za vsaj dan ali dva več.