Leta 2011 je direktor Inštituta Jožefa Stefana Jadran Lenarčič izračunal, da bi lahko z denarjem, ki ga Slovenija nameni za znanost, v Španiji kupili dva nogometaša. Po finalu lige prvakov bi lahko kupili le še enega in četrt. Nogometaši se dražijo, »cena« znanosti pa drastično pada. Agencija za raziskovalno dejavnost bo med znanstvenike letos razdelila za okrog četrtino manj denarja kot pred petimi leti.
»Človek se mora vsake toliko uščipniti v lice, da preveri, ali morda sanja,« je Lenarčič oster. »Če ne veste, koliko namenja naša država v letu 2015 za povezovanje znanosti in gospodarstva v skupne razvojne projekte, mlade raziskovalce v gospodarstvu in podobne instrumente spodbujanja razvoja, vam povem, da je odgovor – nič. Medtem pa vlaga Južna Koreja desetine milijard. In če se zdi Koreja predaleč, lahko vzamemo za primerjavo Finsko, Dansko, Nemčijo ali Avstrijo.«
Brez znanosti ni kruha
Lenarčič je prvikrat zasedel stol direktorja IJS, ki je največja znanstvenoraziskovalna organizacija v državi, leta 2005. Odtlej sedi v delovnih skupinah za prenovo visokošolske in znanstvenoraziskovalne zakonodaje ter v množici svetov na ministrstvih in v drugih organih Republike Slovenije. Pogosto se pogovarja s politiki, srečuje se s predsedniki republike in predsedniki vlade. Poslušajo ga, vendar ga, kot ugotavlja, absolutno ne razumejo. »Če rečem, da naj gremo levo, se premikamo desno, če rečem, da bi morali gor, gremo dol,« v robotskem slogu – kot raziskovalec se ukvarja z gibanjem robotov – opisuje reakcije političnih odločevalcev. »Ni res, da me ne poslušajo, le sledijo mojim nasvetom v nasprotni smeri,« je ironičen. »Dejstvo je, da si je slovenska politika po letu 2009 privoščila pomakniti raziskovalno dejavnost, vključujoč temeljno raziskovanje, aplikativno raziskovanje in razvoj, povsem na rob v vseh pogledih. Kot pravi kolega Oto Luthar: slovenska družba postaja vse bolj antiintelektualna.« Lenarčič citira tudi svojega kolega, profesorja fizike Dragana Mihailoviča, predsednika znanstvenega sveta IJS. »Slovenija med hujšanjem hujša tudi v možgane,« povzema Mihailovićev opis kriznih ukrepov. »In vse kaže, da hujšamo pretežno ali samo v možgane. Medtem pa nas trebušček ne skrbi.« Znanstveniki so se v zadnjih letih naučili znanstvene fenomene opisovati z metaforami iz vsakdanjega, vsem razumljivega življenja. Zdaj morajo s takšnimi metaforami razlagati tudi svoje težave. Lenarčič opozarja, da sta temeljna znanstvenoraziskovalna dejavnost in povezovanje znanosti z gospodarstvom ključna za razvoj Slovenije v prihodnosti. Če ne bo novih odkritij, tudi kruha ne bo.
Res je sicer, da je Inštitut Jožefa Stefana bolj kot pekarni podoben slonokoščenemu stolpu. Znanstveniki se ukvarjajo s skrivnostmi nanotehnologije, biotehnologije, računalniških algoritmov in pospeševalniki delcev. Sodelovali so pri odkrivanju Higgsovega bozona in raznjasnjevanju vprašanja, kam je v vesolju izginila antimaterija. Za oboje so si odškrnili košček Nobelovih nagrad. Izdelali pa so tudi samočistilno prevleko za bombažne tkanine, atlas slovenske znanosti in odkrili slovenski meteorit, meteorit Jezersko. IJS v svojem proračunu povečuje delež sredstev, ki jih je pridobil sam – na evropskih razpisih ali v sodelovanju z gospodarstvom. Lani je bilo tovrstnih sredstev v skupaj šestinštiridesetmilijonskem proračunu že za tretjino. Sodelovanje z gospodarstvom, ki v pridobivanju lastnih sredstev doprinese največji del, pa je neposredno povezano z uporabnostjo izdelkov – za industrijo in za trg.
Kaj razumejo roboti?
Maja letos je vlada Lenarčiču potrdila še tretji petletni mandat. V zgodovini IJS – ki je dolga, slavna in sega še v čase, ko je Tito sanjal o jugoslovanskem jedrskem programu – ni noben direktor mandata ponovil še tretjič. Naši pogovori z zaposlenimi pokažejo, da Jadran Lenarčič nima velikih nasprotnikov. Na volitvah, ki so potekale na IJS, je imel le enega protikandidata, ki ni vidneje izstopal. Pogovori z zaposlenimi sicer dajejo slutiti, da si na direktorskem mestu marsikdo želi »prevetritve«, a uveljavljeni raziskovalci se – kot kaže – svojemu delu niso pripravljeni odpovedati za to, da bi zasedli položaj, ki je navzven izpostavljen, navznoter pa skorajda neviden. »V naših krogih je dokaj pozitiven lik,« pravi eden od raziskovalcev. »Res pa je, da o njem ne vem kaj dosti.« Eden od naših sogovornikov je že med Lenarčičevo kandidaturo dejal, da je najpomembnejše, »da direktor raziskovalce pusti pri miru in jih ne ovira pri delu«. Naši sogovorniki se večinoma strinjajo, da imajo vodje raziskovalnih odsekov in oddelkov več možnosti za odločanje kot direktor. Vsak raziskovalni oddelek oziroma skupina je namreč – v finančnem in vsebinskem smislu – samostojna enota. »Res je, da se vsak direktor IJS – kar zadeva denar – večinoma ukvarja s statistiko,« je med kandidaturo priznal Lenarčič. Vendar je ob tem predlagal, da bi se sistem financiranja spremenil. »Podobne ustanove v svetu so deležne institucionalnega financiranja,« opozarja. »Medtem pa mi pridobivamo prihodke le tekmovalno, to je prek projektov. Tekmovalni način ima vrsto prednosti, saj smo ves čas 'v formi', onemogoča pa, da bi inštitut izvajal lastno politiko. Direktor dejansko nima denarja, imajo ga le raziskovalci za lastne potrebe. Na to anomalijo nas opozarja tudi Evropa.« Lenarčič zato predlaga, da bi ARRS vsaki raziskovalni organizaciji poleg denarja z razpisov dodal še okrog pet odstotkov institucionalnega financiranja. »Ta sredstva bi potem direktor in znanstveni svet v skladu s politiko ustanove usmerjala denimo v nova raziskovalna področja.«
Lenarčič novi mandat začenja z novico, da se je Inštitut Jožefa Stefana v ocenjevanju evropskih raziskovalnih institucij, univerz in drugih organizacij s področja znanstvenega raziskovanja uvrstil na visoko sedemintrideseto mesto. Že lani je agencija Thomson Reuters, ki preverja objave in citiranost znanstvenih člankov, ugotovila, da se IJS v primerjavi z nemškim znanstvenim inštitutom Max Planck, ameriškim laboratorijem v Los Alamosu in najuglednejšim francoskim raziskovalnim centrom CNRS uvršča na tretje mesto, za nemškim in ameriškim ter pred francoskim. Najuspešnejše področje na IJS, fizika, je glede na število zaposlenih raziskovalcev dosegalo celo več objav od fizikov s preostalih treh inštitucij. IJS v celoti pa je uspešnejši tudi glede na to, koliko denarja porabi za raziskave.
Kljub temu je Lenarčič zaskrbljen, saj se politika na uspehe ne odziva. »Izgubljamo znanje, kadre, mednarodne povezave, inventivnost in inovativnost,« opisuje stanje v državi. »Še bolj noro je vse skupaj videti, ker je delež znanosti v državnem proračunu tako majhen, da bi lahko kvalitativni preobrat navzgor naredili že z nekaj dodatnimi decimalkami.« To bi razumeli celo roboti.
