V podaljšku prve finalne tekme NBA je Curry dva prekrška izsilil podobno, kot bi jih Petrović. V nasprotju z LeBronom, ki je zaradi svojega alfamoškega pristopa za košarkarsko srenjo pravzaprav zoprn, saj s svojo divjaško igro nasprotuje skoraj vsem postulatom igre, kot jih vidi košarkarski mainstream, ki košarko razume kot kolektivno igro. V LeBronovem primeru izpade skrajno individualna, sta Curry in Petrovič igralca, kakršne mainstream obožuje in kakršne imajo sodniki radi. In jim piskajo prekrške.
Ko se je pri 16 letih z afrofrizuro pojavil v izpranem dresu Šibenke, obkrožen in zaščiten z veterani, kot so bili Jarić ali brkati, ribiško plečati in plešasti center Marelja, je bil poosebljenje veselja do žoge in košarke. Bil je nekaj popolnoma drugega, novega, svobodnega. Revolucija, blesk, hit, norišnica, bog, popidol. Stalno je dajal žogo med noge med driblingom in infantilno molel jezik izza ustnic. Dragan Kičanović, do Dražena največji jugoslovanski branilec podobne višine, je imel verjetno točnejši met, a preigraval ni nikdar tako dobro kot Petrović. S prestopom v Cibono je njegova lahkomiselnost sicer upadla, še bolj pa pozneje v Realu in po prehodu v NBA.
Na Dražena Petrovića je nemara treba gledati skozi to, kaj je ob svojem času pomenil nam, nekoč jugoslovanskim privržencem košarke, ki z NBA-košarko niti nismo imeli stika. On je bil NBA. Amerika. Mozart so ga poimenovali. Za svoje navijače je pomenil absolutno varnost. Pa ne zaradi metanja trojk, pri katerih niti ni bil tako uspešen, kot se danes rado govori. Ne, prodor je bila njegova največja suverenost. Nemara ni bilo v nekdanji Jugoslaviji, ki je bila ob svojem koncu, torej v drugi polovici osemdesetih, vedno bolj kaotična država, v tistih časih nič tako gotovega, kot je bilo to, da bo Dražen Petrović dal koš iz prodora. Morda takoj (od table) ali pa bo pač izsilili prekršek in zadel dva prosta meta. Dražen Petrović ni nikdar zabijal žoge, je pa vedno zadel polaganja in proste mete.
