Čeravno je košarka kolektivna igra, jo gledamo zaradi posameznikov. Denimo Stephena Curryja, branilca in vodjo moštva Golden State Warriors ter letošnjega najkoristnejšega igralca lige, ki ga lahko primerjamo z največjimi košarkarji v zgodovini NBA. Že dolgo ni bilo naokoli igralca, ki bi igral s tako veliko idejami in virtuoznosti, obenem pa zadeval s takšno gotovostjo, da se lahko navijač počuti »zaščiten pred vsem«, kot takrat, ko si bil lahko prepričan, da bo D. Petrović zagotovo dal koš iz prodora. Ne samo Curry. Letošnja končnica v NBA je revija silne motiviranosti in kakovosti. Festival igralcev, rojenih okoli leta 1989, povečini temnopoltih fantov, ki so odraščali v časih približevanja NBA in evropske košarke oziroma v časih »belih kvot« v ligi NBA, kot tistim časom pravijo ciniki. A zanimivo. Ekipe, kot so Oklahoma, Washington, Indiana ali Clippers, ki so se v zadnjih letih ponujale kot kandidatke za povzpetje na vrh (predsednik Obama je Indiano napovedoval pred dvema letoma), zdaj ko se je veteranski ter po filozofiji igre proevropski San Antonio dokončno upehal, niso upravičile potencialov, ki so jim jih pripisovali.
Iz druge vrste sta priletela Houston in Atlanta Hawks, razlika med ligo NBA in evropsko košarko pa je spet videti večja, kot je bilo še nedavno. To se je navsezadnje izkazalo že na lanskoletnem svetovnem prvenstvu, na katerem so ZDA z lahkoto opravile z vsemi. In v finalu NBA, ki se sladokusno obeta, torej v seriji tekem med moštvi Golden State Warriors in Cleveland Cavaliers, si bosta nasproti stala prav Stephen Curry in Kyrie Irving, torej reprezentančni branilski par s svetovnega prvenstva. Ob Lebronu in številnih drugih. Košarka, ki je ne gre zamuditi. Ni dolgčas v NBA, če kje, je dolgčas v Evropi.