Pirova volilna zmaga AKP je tako predvsem poraz Erdoganovih vladarskih ambicij in vzpostavljanja nove »druge turške republike«, katero so v stranki opisovali kot modernizirano nadgradnjo Ataturkove države. Parlamentarne volitve so izzvenele kot referendum o načrtovanih spremembah političnega sistema. Če Erdogan pred dvema letoma ni hotel prisluhniti protestnikom, ki so z demonstracijami za ohranitev parka Gezi izražali nestrinjanje z njegovo vse večjo avtokratičnostjo, sporočila volilne nedelje ni mogel prezreti. Ljudstvo se je jasno izreklo proti Erdoganovi »drugi republiki«.
AKP se tokrat sicer ni prvič spogledovala z želeno dvotretjinsko večino, da bi ustavne spremembe v parlamentu lahko izglasovala kar na lastno pest. A se želenemu rezultatu ni niti najmanj približala. Daleč nedosežen je ostal tudi drugi cilj takšne večine poslancev, s katero bi lahko referendum o ustavnih spremembah razpisali brez sodelovanja z drugimi političnimi strankami. AKP so na kolena spravili predvsem lastni volivci, ki so se delno preselili k nacionalistični MHP in veliki zmagovalec teh volitev – kurdska stranka HDP. Slednja se je s samostojno listo prvič uspela prepričljivo prebiti v parlament. Stranka Sellahetina Demirtasa v svojem predvolilnem nastopu ni igrala na kurdsko nacionalistično noto. Z vključevanjem nekurdskih kandidatov na volilni seznam, podporo gibanj za ohranitev parka Gezi in zavzemanjem za neposredno demokracijo, je uspela nagovoriti zadostno število potrebnih glasov turških levičarjev. Edina možnost za omejitev Erdoganovih oblastniških aspiracij tokrat ni tičala v podelitvi glasov sekularnim republikancem iz CHP ali kemalistom iz MHP. Korenito je lahko število AKP-jevih poslanskih mandatov odškrnil zgolj vstop HDP v parlament. Vsaj del turške levice je tako volil precej premišljeno.
Erdogan se je skupaj s premierom Davutoglujem že pred volitvami zavedal nevarnosti HDP. Mirovni proces s Kurdi, ki ga je sam zagnal pred leti, je upočasnil zaradi izgubljanja glasov dogovarjanju s Kurdi nenaklonjeni MHP. Verbalno je ostro napadal karizmatičnega Demirtasa, ki je obveljal za edinega politika z levice, zmožnega, da se zoperstavi predsedniku. Ti napadi so se iz vrst AKP nadaljevali tudi včeraj. »HDP lahko posname zgolj film o kurdskem mirovnem procesu,« je proti Demirtasovi stranki zabrusil namestnik predsednika vlade Akdogan ter tako začel snubitev MHP za novo turško koalicijo. Ne glede na to, ali bodo prihodnji tedni politične negotovosti v Turčiji pripeljali do predčasnih volitev ali koalicijske vlade, je civilna družba kljub oženju medijske svobode in grobih posegih v civilne svoboščine vendarle pokazala, da je še vedno zelo živa.
