Po zmagi zmernih islamistov iz stranke za pravičnost in razvoj (AKP) leta 2002 še nobene volitve odtlej niso bile tako prelomne kot prihajajoče nedeljske. Zmaga AKP sicer ni vprašljiva. Javnomnenjske ankete ji napovedujejo med 40 in 44 odstotkov glasov, kar v turškem volilnem sistemu z desetodstotnim volilnim pragom pomeni, da bo AKP dobila več kot polovico poslanskih sedežev v 550-članskem parlamentu.
Z večino do ustavnih sprememb
Trinajst let po prvi volilni zmagi Recepa Tayyipa Erdogana je AKP utrjena kot najmočnejša politična sila v državi. Po treh parlamentarnih volilnih zmagah in sledeči izvolitvi za predsednika na prvih neposrednih predsedniških volitvah Erdogan sedaj želi spremeniti še turški politični sistem. Parlamentarno republiko bi rad preoblikoval v predsedniški sistem, s katerim bi na za zdaj relativno ceremonialni funkciji predsednika dobil široka pooblastila za vodenje države. Toda tem zamislim nasprotujejo vse druge stranke v Turčiji. Erdogan in premier Ahmet Davutoglu tako za razpis referenduma o ustavnih spremembah potrebujeta večjo večino, kot jo trenutno premore AKP.
330 poslancev vladajoče stranke bi namreč lahko samostojno razpisalo referendum, na katerem v AKP ne dvomijo o zmagi. Če bi AKP uspelo doseči 367 poslanskih mest, torej dvotretjinsko večino, bi ustavne spremembe lahko potrdili kar v parlamentu, brez da bi morali ljudstvo povprašati na referendumu. A takšnega rezultata Erdoganovi stranki ni uspelo doseči niti v tistem zlatem obdobju pred osmimi leti, ko je s pomočjo visoke gospodarske rasti v Turčiji zabeležila svoj najboljši rezultat s 341 izvoljenimi poslanci.
Kurdi želijo čez volilni prag
Volilna kampanja se je v minulih tednih razvnela prav zaradi možnosti, da AKP ne bi mogla doseči zadostne večine za razpis referenduma. Nevarnosti za AKP niso predstavljali republikanci največje opozicijske stranke CHP pod vodstvom Kemala Kilicdarogluja, ki jim javnomnenjske raziskave napovedujejo drugo mesto na volitvah. Za končno število poslanskih mest AKP bi bilo namreč bolj usodno, če se bo v parlament uspelo uvrstiti kurdski ljudski demokratični stranki (HDP). Pod vodstvom karizmatičnega voditelja Selahattina Demirtasa so se Kurdi tokrat odločili, da na volitvah poskušajo kar na strankarski listi preseči visok desetodstotni volilni prag. Javnomnenjske ankete jim napovedujejo med 8,5 in 10,5 odstotka glasov.
V preteklosti so Kurdi že bili zastopani v parlamentu, a zgolj kot neodvisni kandidati. HDP podobnim kurdskim strankam namreč nikoli ni uspelo preseči volilnega praga (večinoma so dobivale okoli sedem odstotkov glasov), zato so se kurdski kandidati v parlament lahko prebili zgolj samostojno. Tokrat Demirtas k podpori HDP ne vabi zgolj Kurdov, temveč z nominacijo kandidatov iz celotne države poskuša za svojo stranko pridobiti tudi nekurdske glasove. Računa lahko tudi na večjo kurdsko podporo, ki se je na preteklih volitvah prelila tudi v podporo AKP. Toda Kurdi so zaradi zastalega mirovnega procesa nad Erdoganovo stranko sedaj razočarani.
V volilno kampanjo AKP se je aktivno vključil tudi predsednik Erdogan. S svojo znano retoriko je volilce prepričeval, da so se proti AKP zarotili tako notranji kot zunanji sovražniki. Njihov seznam je postajal vse daljši. Skupaj s premierjem Davutoglujem sta mu dodala celotno opozicijo, armensko diasporo, PKK in v ZDA živečega vplivnega klerika Fethullaha Gülena. Nazadnje je Erdogan na seznam dodal še mednarodne medije (CNN, BBC in New York Times), ki jih je zaradi kritičnih člankov do njegove stranke obtožil vmešavanja v turške notranjepolitične zadeve.
