Na prvi pogled se zdi, da volitve ne morejo prinesti velikih sprememb. Stranka pravičnosti in razvoja (AKP) vse bolj obvladuje politični prostor, njen vodja Recep Tayyip Erdogan je lani po 12 letih vodenja vlade postal predsednik Turčije. A ekonomska situacija se zaostruje, stavke delavcev v avtomobilski industriji so občutno okrnile izvoz, zunanja politika »nič težav s sosedi« se je ob vojni v Siriji sesula... Pravite, da bodo volitve odmevale. Zakaj?

Situacija je mnogo bolj nestabilna, kot se zdi. AKP bo dobila največ glasov, o tem ne dvomim.

Največja novost je, da bo na nedeljskih volitvah prvič kot stranka nastopila prokurdska stranka HDP (Ljudska demokratična stranka). Do zdaj smo imeli le neodvisne kurdske parlamentarce, saj je strankarski parlamentarni prag zelo visok – 10 odstotkov. HDP je lahko pomembna ovira vse večji moči Erdogana. AKP je pričakovala, da bo novi parlament ponovno imel približno 30 neodvisnih kurdskih parlamentarcev in da bodo dobili okoli dve tretjini mest, kolikor potrebujejo za napovedano spremembo ustave, ki bi državni sistem spremenila iz parlamentarnega v predsedniškega ter okrepila moč Erdogana. Če HDP uspe preseči parlamentarni prag, bo avtomatično dobila 60 poslanskih mest, kar bo zmanjšalo vpliv AKP. Če najmočnejši opozicijski stranki, sekularna Republiška ljudska stranka (CHP) in Nacionalistična akcijska stranka (MHP), pridobita le nekaj glasov, bo to pomenilo precejšnjo ošibitev AKP.

Pri desnosredinski CHP pa vidimo drugo pomembno spremembo, ki jo prinašajo tokratne volitve. Njihova strategija ni več le napadanje vlade, ampak so predstavili svoj gospodarski program. Poudarjajo delež brezposelnih in veliko število ljudi, ki so izgubili domove zaradi dolgov. To so pomembna vprašanja za volilce, ki največ pozornosti namenjajo gospodarstvu in razvoju. Številke v zadnjih dveh, treh letih niso na strani AKP. Hkrati smo videli hude nesreče, v katerih so umrli delavci. V rudniku Soma je lani umrl 301 rudar, temu pa so sledili šokantni posnetki, kako je Erdoganov svetovalec Yusuf Yerkel obrcal rudarja, ki je protestiral zaradi neodzivnosti pristojnih, medtem ko so rudarja držali k tlom pripadniki posebnih enot. Avtoritarnost, s katero Erdogan nastopi proti vsem vrstam protestov, od okoljskih do delavskih, je vse očitnejša. Ne kritizirajo ga več le mladi, predstavniki srednjega razreda in sekularne skupine, ampak tudi delavci ter njihovi predstavniki, ki so bili dolgo časa pomembni volilci AKP. Novi kurdski stranki pa je uspelo nagovoriti tudi konservativne Kurde, ob tem da hkrati nagovarja zelo širok del javnosti.

Je to korak k večji avtonomiji Kurdov v Turčiji?

To je težko vprašanje. HDP ni le kurdska stranka, saj gre za koalicijo. Želijo si več avtonomnih struktur na ravni celotne države, kar pomeni okrepljeno lokalno in regionalno samoupravo, večjo decentralizacijo. Želijo, da je kurdščina jezik, v katerem se uči v javnih šolah in ne le kot zdaj, v nekaterih zasebnih.

So del HDP tudi gibanja, ki so izšla iz protestov za park Gezi leta 2013?

Da, skupine, ki so se povezale v koalicijo Gezi, so se pridružile HDP. Urbanisti, vidni člani civilne družbe, borci za človekove pravice igrajo pomembno vlogo znotraj HDP. Podporo jim je izrekla večina feminističnih skupin. Pridružile so se jim tudi pomembne kurdske voditeljice, ki so bile prej članice AKP, a so ugotovile, da je ta le še turška islamska stranka, ki v resnici ne podpira kurdske skupnosti. Članica HDP je tudi vidna začetnica gibanja žensk, ki so začele nositi naglavne rute v devetdesetih in opozarjati na diskriminatorne zakone.

HDP je nastala s podporo zaprtega kurdskega voditelja Abdullaha Öcalana. Staro kurdsko stranko miru in demokracije (BDP) so ukinili in skupaj z drugimi ustanovili HDP. Jasno in odprto podpirajo pravice homoseksualcev, kar je pogumna drža. V moderni zgodovini Turčije se ni politična moč na levici še nikoli okrepila. Zdaj prvič obstaja realna možnost, da se to zgodi.

Med protesti za park Gezi je bilo jasno, da je Erdoganova drža brezkompromisna. Se je spremenila?

Okrepila se je. Zadnja leta zmaguje tako, da ustvarja sovražnike – to je strategija. Vedno obstajajo javni sovražniki. S to polarizacijo – ali absolutno podpirate vladajočo AKP, kar je dobro za Turčijo, ali pa ste sovražnik – je marca lani zmagal na lokalnih, nato poleti na predsedniških volitvah. A parlamentarne volitve so drugačne. Tudi njegovi najzvestejši privrženci vidijo, da je politični islam, ki je temelj AKP, degeneriral. Postali so pogoltni na moč, močno so obogateli... Volilci to vidijo. Zadnjih dvanajst, trinajst let so vseskozi gradili na argumentu, da jih turški državljani podpirajo. Ta argument se jim vse bolj sesuva. A reakcija je lahko zelo nevarna. Če bo Erdogan zavil v še bolj avtoritarno smer, lahko to državo vrže v kaos.

Kakšno vlogo igra sedanji premier Ahmet Davutoglu, nekdanji zunanji minister? Zdel se je glas razuma.

Pozitivna figura je bil nekdanji predsednik Abdullah Gül, ki je izstopil iz AKP. Davutoglu je avtor neuspele zunanje politike »nič problemov s sosedi«. Bil je uspešen svetovalec premierju in zunanji minister, dokler se ni s Sirijo vse začelo podirati. Zagrabili so napačno palico. Davutoglu je leta 2013 razumel nezadovoljstvo ljudi in nevarnost povečanja avtoritarnosti, a ni odprl prostora. Gradil je na argumentih, ki so podpirali Erdogana. Sprejel je igro, ki mu je bila ponujena. Notranja nesoglasja v AKP obstajajo in se občasno kažejo, a jih potiskajo v ozadje. Davutoglu pa preprosto nima moči, da bi se zoperstavil Erdoganu.

Koliko je igranje na karto notranjega sovražnika povezano z vse slabšo gospodarsko situacijo?

V tem je Erdogan podoben politikom kjer koli: ko gre nekaj slabo, poskušaš odvrniti pozornost in jo usmeriti na nekaj drugega. A okoljske protestnike in stavkajoče rudarje napada, ker ne želi demokratične države, v kateri imajo ljudje drugačno mnenje od njegovega. Tega ne more sprejeti.

Po protestih za park Gezi je podobno kot prej s pripadniki vojske in staro sekularno elito obračunal tudi z nekdanjimi zavezniki, pripadniki gibanja Gülen, ki deluje kot verska sekta. Tu se pokaže težava, da trenutno v Turčiji nimamo normalno delujočega pravnega sistema. A preprostim vernim ljudem ni všeč, da islamisti zdaj obračunavajo med seboj.

Verski argument uporablja Erdogan tudi proti HDP, češ da niso pravi muslimani.

Selahattin Demirtas, vodja HDP, je izjemno karizmatičen, mlajši človek. Izhaja iz gibanja bojev za človekove pravice in je odvetnik. Do zdaj nismo imeli političnega voditelja, ki bi se lahko po karizmi postavil ob bok Erdoganu. Demirtas se lahko. Prihaja iz verujoče družine, njegova sestra nosi ruto, a sam priznava, da ni veren. Njegov odgovor Erdoganu je jasen: »Vsakič, ko zmanjka argumentov, res ne moreš potegniti na plano karte, da nisem veren.«

Igra Evropska unija v Turčiji sploh še kakšno vlogo?

Eh. EU je bila pomembna v prvem mandatu AKP, med letoma 2002 in 2007. Takrat je bila orodje demokratizacije. Po izjavah Angele Merkel in Nicolasa Sarkozyja pa je vera v EU izginila. Ker ostajamo kandidatka za vstop, denar prihaja in odigra svojo vlogo, obstajajo sodelovanja ter izmenjave študentov... To je pomembno. A obljuba EU je zbledela, podpora se je zmanjšala za več kot polovico. EU nima več nobenega političnega vpliva na razmere v Turčiji. Savdska Arabija in Kuvajt igrata večjo vlogo.

Kako nevarno je, da se nestabilnost iz Iraka in Sirije razširi v Turčijo?

Precej. Največja nevarnost je, da Erdogan začne igrati na sunitsko karto. To je igra proti Iranu, ki trenutno poteka v regiji. Turčija je zaradi Sirije že vpletena. Le vprašanje časa je, kdaj bo Islamska država napadla Turčijo. Podpornike imajo, saj gre za gibanje, ki ponuja obljube mladim ljudem, ki ne vidijo, da bi imeli prihodnost. Stvari na Bližnjem vzhodu pa se lahko zelo hitro popolnoma spremenijo.

Intervju ljudje Hürcan Asli Aksoy Turčija Erdogan razmere na Bližnjem vzhodu