Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Takih izvidnic, kakršni sta tokratni, si resnično vesel. Oba para nista skoparila s pohvalami, par iz Združenih držav pa je še celo natrosil nekaj koristnih predlogov, ki sem se jih skoraj bolj razveselil od prispelih na letošnji razpis za nagradi sejalec in snovalec. Slovenski izvidnici sta potarnali nad oznakami ob cesti, ki sta si jo izbrali za pot do Kanala. Seveda ne bom odigral svoje pedagoške naravnanosti, a kljub temu menim, da je smer do Kanala še kar dobro označena. Seveda je pred tem treba pogledati na karto in si zapomniti ključne ali tako imenovane središčne kraje, ki te pripeljejo do želenega cilja. Čeprav je to naloga (vsebina) osnovnošolskega izobraževanja, morda ne bi bilo napak, če bi tematiko ponovili tudi na fakulteti, kjer študira ena od izvidnic. Bil sem zares presenečen, da sem na osnovi tega zapisa odkril še eno fakulteto, kjer se lahko študira turizem. A naj bo o tem dovolj, saj bi ta tematika zahtevala veliko bolj poglobljeno razpravo in predvsem tudi prostor, ki pa nam je namenjen predvsem za komentiranje vtisov izvidnikov. Naj ob tem ponovno poudarim, da komentatorji ocenjujemo le tisto, kar nam v zapisih sporočajo posamezne izvidnice. Vsekakor so njihova spoznanja in doživetja dobro turistično ogledalo, pa čeprav njegova odsevnost in kristalnost lahko odstopa od primera do primera. Pri obeh izvidnicah v Kanalu me je nadalje razveselilo, da je bilo tokrat vse v najlepšem redu tudi s TIC, čeprav so ga obnavljali. Zares odličen primer delovanja, ki ga zaokroža tudi vsestranska prijaznost tamkajšnje uslužbenke. Tudi če se na telefonsko številko ni nihče oglasil, imajo za turiste na stojalu pred TIC dovolj prospektov, ki so bili povrhu vsega deležni vse pohvale ameriškega izvidnika. Zelo koristna je tudi njegova ideja za lažje iskanje krajev na zemljevidu, kar bi lahko postala splošna slovenska praksa. Verjetno pa bo s tem kar nekaj težav, saj je ideja preveč jasna in enostavna. Torej počakajmo na razpis za kakšno tovrstno strategijo in potem se bo šele počasi začela zadeva odvijati v to smer, kajti tukaj je »Slow-enija«. Potrebujemo še več strategij poleg množice že obstoječih. Na primer strategijo za gostinski strežni kader, da bo začel spreminjati svoj značilni, splošnoslovenski pogled, češ »tu živim že vse življenje in tu ni nič zanimivega«. Zato pa lahko spet pohvalim natakarja in lastnika gostilne, ki je izvidnikoma iz Združenih držav zelo podrobno razlagal jedi in briška vina. Odziv izvidnikov je bil tak, kakršnega si lahko vedno želimo: ni jima bilo žal kosila, ki sta ga okusila. Torej bo že držala ugotovitev, da brez zgodb ni uspeha in brez zadovoljstva ni gostov. Škoda, da iz zapisa obeh izvidnic ne izvemo, kaj so pravzaprav jedli, saj bi bil komentar gostinske ponudbe lahko veliko obsežnejši. Tako se lahko zadovoljimo z izjemno pozitivnim mnenjem, kot sta se izrazila ameriška izvidnika. Poudarila sta, da je Kanal kraj in območje, ki »ima izjemno veliko možnosti« in »kar nekaj pokazati«. Trdno sem prepričan, da bi nekaj podobnega lahko zapisala za kateri koli kraj ali pokrajino v Sloveniji. Vendar tukaj je še nekaj čejev... Opazila sta tudi čistost naselij, prijaznost ljudi, lepo urejene in vzdrževane hiše, ki so okrašene z rožami. Opozorila pa sta tudi na temeljno vprašanje, kakšen turizem želi razvijati Kanal. Ali naj bo kraj le prehodnega značaja ali naj poskušajo turiste zadržati tudi dlje časa? V prvem primeru sta opazila težave s parkiranjem in navedla rešitev, ki je zelo pogosta za tranzitne kraje v ZDA. Za turiste, ki se v nekem kraju ustavijo le na kavi ali počitku, imajo vedno nekaj rezerviranih parkirišč. Glede na naše splošno papagajsko prevzemanje vseh mogočih ameriških in drugih neumnosti ter kopiranje »inovativnih rešitev« bi se kazalo nad predlogom ameriških izvidnikov zamisliti in dobro idejo posnemati. Za take popotnike potem ne bi bilo odveč tudi namestiti vsaj eno mizo, kjer bi prodajali spominke, kar pomeni izdelke, ki so posledica lokalnega in regionalnega izdelovanja. V te okvire sodijo tudi živila in pijače. Ameriška izvidnika sta obiskala tudi kamp, ki sicer še ni bil odprt, a gostinski lokal oziroma okrepčevalnica je normalno delovala. Spet droben, a še kako poučen primer, da lahko posamezne dele neke turistične dejavnosti razvijamo tudi takrat, ko ni pogojev za postavljanje šotorov.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Kanal ob Soči je bil prizorišče enega naših zadnjih snemanj. Kraj, ponudba in ljudje so me presenetili. Pozitivno. Zato mi je žal, da se naši izvidniki niso v Kanal (vsaj) v eno smer podali z muzejsko parno lokomotivo po znameniti Bohinjski progi, ki v Evropi spada med deset najlepših. Kanal se je namreč povezal s Slovenskimi železnicami in ob dogovorjenih datumih muzejska lokomotiva ustavi tudi v Kanalu, kjer vas sprejmejo folklorna skupina, stojnice z domačo obrtjo in kulinariko ter odprt muzej prve svetovne vojne. Čisto posebna izkušnja Kanala.
Ne razumem prav dobro sobodajalcev, ki v pogoj oddajanja napišejo vsaj tridnevno nočitev. Čisto skregano z realnim stanjem ponudbe, ki nima osnove za tako dolg postanek. Jasno, da sta izvidnika raje izbrala oddaljen, a vseeno bolj turistični Bovec.
Turizem se tu zaradi finančne podhranjenosti in bližine industrijskega obrata Salonit Anhovo razvija počasi. Kanal je tranzitna destinacija na poti v Brda, Novo Gorico, Tolmin, Kobarid in Bovec. Pa vendarle, turiste bi bilo treba bolj organizirano usmerjati s programi dnevnih ali poldnevnih izletov v okoliške vasi, na ogled muzejev, naravnih znamenitosti in cerkva. Nad Kanalom se namreč vzpenjajo pozabljene vasice s čudovitimi razgledi, kjer živi le še nekaj duš. In ta odmaknjenost danes vse bolj vstopa v izložbo turizma. Samo usmeriti je treba turiste in lokacije seveda opremiti z ustreznimi tablami. Navdušujoča je tudi nova 10-kilometrska kolesarska pot, ki se vije tik ob reki Soči. Pri vsem tem pa manjka resna ponudba turizma na kmetiji, in kot je ob našem zadnjem snemanju dejala Nika Testen, vodja kanalskega TIC, manjka podjetniške žilice in samoiniciativnosti. Tu se ljudje preveč zanašajo na pomoč občine. Vem, na koncu se vse konča pri denarju. Toda včasih se splača tvegati. V Kanalu so namreč narava, lokacija in okoliška turistična ponudba še nebrušeni diamanti.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Turistično spletno mesto Kanal je primer solidne, malo ambiciozne, skromne, a razumljive in predane interpretacije vloge turizma za to destinacijo. Izkušnja mi je všeč, ker je realna, ne moremo pa reči, da gre za ambiciozen, kaj šele napreden spletni nastop turistične destinacije. Morda je ravno v tem največja zagata spletnega nastopa Kanala. Ker gre za precej tranzitno destinacijo, bi veljalo ambiciozneje zastaviti celotno strategijo turistične prisotnosti na spletu in s tem zagotoviti aktivno pridobivanje gostov, upravljanje identitete in prilagajanje ponudbe turistom; v tem primeru bi bil internet odlično in realno orodje povečevanja gospodarskih koristi. A za kaj takega bi bilo treba resneje pristopiti k celotni ideji turizma. Glede obstoječe platforme pa takole: multimedija je, a kaj ko je slabše opremljena z opisi in besedili; prisotnost je, a kaj ko ni prioritet; iskalniki bi morali najti bistveno več, a kaj ko ni optimizacije vsebin in kode. Destinacija lahko učinkoviteje izkoristi tudi regijski spletni nastop, kar je dobro. V splošnem bi lahko sklenili, da gre za primer povprečno neučinkovite turističnodestinacijske prisotnosti na spletu. Hkrati pa gre za zadovoljivo, žal že nekoliko v letih, predstavitev, ki tistemu, ki se je kljub internetu že odločil, da bo prišel v Kanal in informacije poišče z že jasno izraženim namenom obiska, vendarle omogoči pridobitev osnovnih informacij, nasvetov in vsebin o destinaciji.
Vito Avguštin, Dnevnik
V bistvu so tokrat vse povedali izvidniki – vidi se, da imajo Američani »vgrajeno« poslovnost; ko sta naša izvidnika videla, kako lep je kraj, sta takoj pomislila, kaj bi veljalo storiti, da bi vso to množico potnikov, ki se zgolj vozijo skozi kraj, vsaj za trenutek ustavila. Potencialne goste sta videla tako med tistimi, ki se peljejo v smeri prosti Kobaridu, kot med tistimi, ki se peljejo proti Novi Gorici in naprej na morje, saj je, kot sta rekla, na idealnem mestu, ko si voznik vzame pol ure časa za sprostitev. Potencialne goste sta videla med potniki muzejskega vlaka, tako kot slovenski del izvidnice tudi med številnimi motoristi... Vsekakor je prevelik razkorak med dejstvom, da se večina pelje skozi naselje (za trenutek ali dva presenečeno-občudujoče pogledajo most, lep trg..., ampak naslednji hip že nadaljujejo pot), in ugotovitvijo, da je kraj izjemno zanimiv. Torej morajo popotnikom nekako sporočiti, da so dobrodošli, da se jim splača ustaviti, saj jih čakajo dobra kava, izvrsten sladoled, okusno kosilo... Vsekakor drži, da čim več časa želijo popotnike zadržati, tem več jim bo treba ponuditi. Vendar to najbrž ne predstavlja prav posebne težave, saj večino vsega že imajo: čist, urejen kraj z majhnim, lepim trgom s cerkvijo, impozanten most, zgodovino, znane osebnosti s področij glasbe in slikarstva, muzejsko zbirko iz vedno bolj aktualne prve svetovne vojne, sirarno s prijazno in zgovorno lastnico, negovalce lokalne kulinarike in slikovito okolje. Le še sami Kanalci morajo izvedeti, da vse to imajo.
