Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Tokratna izvidnica, Poljakinja, je imela že pred leti veliko smole, ko se je izgubila na Pohorju. Prav lahko bi jo takrat pohorske poti privedle tudi do Slovenske Bistrice. No, zdaj se ji je to uresničilo z Dnevnikovo izvidnico. A glej ga zlomka! Če ne bi znala dobro slovensko, bi se lahko kaj hitro spet izgubila, saj imajo občinsko spletno stran in stran TIC izključno v tem jeziku. Res si težko predstavljam, da ne morejo poskrbeti za temeljno osnovo turističnega prizadevanja, ki jo predstavlja komunikacija. Pa še nekaj: po toliko Dnevnikovih poletnih in zimskih izvidnicah bi pričakoval, da se je vesoljna Slovenija naučila vsaj nekaj malega, a se napake in pomanjkljivosti še kar ponavljajo. Poleg navedene je v Slovenski Bistrici tudi odprtost TIC v soboto do 13. ure in njegova zaprtost v nedeljo. Torej še ena v nizu slovenskih turističnih posebnosti. Vendar skoraj vse drugo, kar je izvidnica s hčerko in mamo doživela v Slovenski Bistrici, je pravzaprav zelo obetaven začetek letošnje serije poletnih izvidnic. Veseli me, da so bile storitve v hotelu Leonardo na ustrezni ravni, pravzaprav odlične. Si predstavljate, da dobite v nekem poljskem hotelu jedilni list v slovenskem jeziku? No, v Leonardu so ga gostjam ponudili v poljščini. Tudi razložili so jim (in celo pokazali), kaj pomeni suhomesnata dobrota teh krajev, ki se imenuje »pohorska bunka«. Seveda to ni pršut, kot je zapisano v poročilu izvidnic, ampak boljši celi kosi svinjskega mesa v svinjskem želodcu ali v debelem govejem črevesu z rahlim dimljenjem in sušenjem na zraku. Verjamem, da je ta odlična mesnina teknila Poljakinjam, saj prihajajo iz države, kjer imajo veliko bogastvo mesnih izdelkov. Predvsem pa ga znajo tudi odlično uporabljati v turistični promociji. V istem hotelu so izvidnicam postregli tudi s »pohorsko omleto«, ki jih je prav tako navdušila, tako kot natakar, ki jim je »z veseljem povedal nekaj več o omleti«. Škoda, da vsebina njegove pripovedi ni zapisana, saj o tej okusni omleti krožijo različne zgodbe in tudi različni načini priprave. Manj razveseljivo je, da so imeli na jedilnem listu tudi jedi, ki jih ne morem opredeliti za regionalno in lokalno ponudbo. Tako si je izvidnica izbrala mediteranske njoke, mednarodno puranjo rulado s suho slivo in idrijske žlikrofe. Kljub temu so bile jedi dobro pripravljene, kar je pohvalno in tudi višina računa je pustila pozitivno sled v izvidničinem počutju. Seveda pa pozitivnih vtisov iz Slovenske Bistrice s tem ni konec. Ponovno se je potrdilo, kako je neka povsem lokalna prireditev lahko vabljiva in zanimiva za turiste in kako v enem samem kraju lahko preživiš več ur le z obiskom prireditve in muzeja. Seveda če znajo turiste ustrezno animirati in voditi. Izvidnice so imele veliko srečo, saj je bil na dan njihovega prihoda pred bistriškim gradom rokodelski sejem. Lep dokaz dobrega dela bistriškega Rokodelskega centra, ki je eden od tistih, ki že delujejo in še bodo delovali po Sloveniji. Na stojnici so pokusile tudi »pohorski lonec«, okusno zelenjavno-mesno enolončnico, ki ima svoj izvor na Zreškem Pohorju in danes sooblikuje novo tržno znamko Okusi Rogle. Na preostalih predelih Pohorja pa so od leta 2002 poskušali uvajati »pohorski pisker«. Torej še en primer tiste slovenske turistične resnice, ki pravi, da ni pomembno kopiranje, ampak kapiranje! A vrnimo se h gradu. Tu so imele izvidnice odlično vodenje, zato ne preseneča, da je naša »glavna« izvidnica kupila v grajski spominkarski trgovini kar nekaj steklenic vina, »kot spomin na nepozabno doživetje samega gradu«. Še en dokaz, kako mora biti naravnana spominkarska ponudba in predvsem kako je treba spominke razumeti in kako jih turistom ponujati. V okolici gradu so opazile tudi smerokaz za mednarodno Martinovo pot, ki vodi iz Sombotela (Szombathely na Madžarskem), čez Hrvaško in Slovenijo do francoskega Toursa. To je edina kulturna pot čez našo državo in prava sramota je, da nismo udeleženi še pri kateri drugi izmed najmanj 26 kulturnih poti, ki so danes poznane in predvsem obiskane v Evropi. Vendar je to že drugo vprašanje in je povezano z našo siceršnjo odsotnostjo v projektih EU, da ne komentiram še česa bolj konkretnega in kritičnega (!). Tokratni obisk naših izvidnic je bil res močno kulinarično obarvan. Škoda, da niso okusile tudi kuhinje katere od pohorskih turističnih kmetij in tudi odličnih rib v gostilni Potočnica. A očitno so se raje odločile za (ogromno) mesno ploščo, saj so sladkovodne in tudi morske ribe močno zastopane tudi v poljski kuhinji. Ob koncu tega zapisa še čestitke izvidnicam, da so se odločile za prevoz z osebnim avtomobilom in ne z avtobusom, kaj šele z vlakom.
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Nova izvidnica, stare težave. Ob nedeljah zaprti TIC in turistične spletne strani, kjer informacije niso dostopne v angleškem jeziku. Organizacija potovanja v Slovensko Bistrico je za tujca misija nemogoče. Težko je tudi verjeti, da celo lastniki prenočišč – razen redkih izjem – niso tako ambiciozni, da bi svojo ponudbo prevedli v (vsaj) en tuji jezik. Za povrhu turist potrebuje skoraj študijsko disertacijo, da ugotovi oddaljenost nastanitev od središča Slovenske Bistrice. Spontan obisk tega kraja odpade. Prav tako je nerazumljivo, zakaj gostilna v Oplotnici potrebuje dan ali dva (!), da se pripravi na goste. Odločitev za prehranjevanje v določeni gostilni ali restavraciji pač pade spontano in je pogosto stvar trenutnega navdiha. Tudi tu očitno udobno računajo na domače goste in ne toliko na naključne turiste.
Veljalo bi tudi razmisliti o večernem odprtju kleti konec tedna, ko je udobno oditi na okušanje vinske zgodbe tamkajšnjih odličnih vin. Pogrešala sem namreč podatek, da je Anna pila kultno vino ritoznojčan. Žal mi je tudi, da se Anna in druščina niso odločili za obisk Bistriškega vintgarja ali pa vsaj Črnega jezera. Odkrili bi pomirjajoč in intimen prostor. Priporočam – sodeč po vtisih našega zadnjega snemanja.
Navijam pa za več rokodelskih sejmov, kakršni so potekali pred bistriškim gradom. Navijam za večjo ponudbo domačega kruha, krhljev in vsega, kar diši po tradiciji in uspe domačinom pripraviti za obiskovalce izpod svojih rok. Kar pa zadeva javni prevoz – navadila sem se že, da v Sloveniji o možnostih potovanja z avtobusom in vlakom sploh ne razmišljam. Ker nimam časa za zenovski vozni red in odisejade voženj. Brez lastnega avtomobila v Sloveniji turisti potegnejo kratko. Razen če ne štopajo.
Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat
Poznamo tri zlata pravila zaupanja na spletnem mestu. Prvo je, da je spletno mesto sploh objavljeno. Drugo je logičnost podanih vsebin in občutek organiziranosti. V tem oziru turistično spletno mesto Slovenska Bistrica naredi pozitiven vtis na uporabnika, a kaj, ko le na slovenskega in se pred tujcem dobesedno skriva. Če ne deluje eno od zlatih pravil in torej uporabniki ne pridejo ali ostanejo na spletnem mestu, tudi drugi elementi ne morejo biti učinkoviti. Tretje pravilo pa je, da mora biti spletno mesto najdeno. V splošnem tudi pri tem pravilu ni težav, le da je res škoda, da spletno mesto slabše kotira pri nekaterih ključnih iskanih vsebinah: na primer izleti in prenočišča. V novih časih pa obstaja v digitalnem turizmu tudi pravilo Najprej mobilno. Tudi s tega vidika spletno mesto pokaže dobre performanse. Uporabniška izkušnja na spletnem mestu je dobra, še posebno veseli veliko število kakovostnih fotografij, ki jim pripadajo tudi dobre pisne informacije. Čeprav spletno mesto uporablja predlogo, so vsebine in struktura tako prilagojene, da delujejo avtentično in skladno s celostno podobo, ki jo želi destinacija uveljavljati na spletu. Za nadgradnjo je mogoče poseči po več interaktivnosti, v smislu videa, interaktivnih zemljevidov in integracije družbenih vsebin, a temu pač še ni bilo posvečene posebne pozornosti, kar verjetno upravljalce portala še čaka. Kot rečeno, organiziranosti vsebin, kontaktnim informacijam in splošni preglednosti na spletnem mestu ni kaj poočitati. Kljub vsemu je mogoče spletno mesto nadgraditi z več komunikacijskimi elementi in vsebinami vis-a-vis zdaj predvsem informacijskim in statičnim vsebinam. Glede na to, da je optimizacija spletnega mesta precej dosledna, priporočam tudi razmislek o samem imenu domene, kakor tudi o večji integraciji družbenih vsebin, tudi v povezavi s profili v družbenih omrežjih. Destinacija lahko na spletnem mestu veliko postori z bolj osredotočenim in aktivnim upravljanjem prodajnih procesov na spletnem mestu, ki zdaj ne izkazujejo večje ambicije. Povzetek? Spletno mesto je v idealni razvojni fazi za velik korak naprej v smeri aktivnega grajenja ugleda, aktivnega upravljanja komunikacijskih in prodajnih aktivnosti ter tudi kot platforme za integracijo in spodbujanje čedalje pomembnejših družbenih komunikacij.
Vito Avguštin, Dnevnik
V bistvu je vse skupaj že smešno. Izrazito jasno je, da hodijo izletniki na izlete v večini primerov konec tedna. In tako v turizmu vsi tisti, ki so odvisni od svojega dela, konec tedna pričakajo pripravljeni, tisti, ki plačo dobijo ne glede na to, koliko, kaj in kdaj delajo, pa so konec tedna veseli, ker so prosti. Slednje v večini primerov najdemo med zaposlenimi v TIC. Da ni denarja in da je premalo zaposlenih? V sosednji Italiji imajo tam, kjer so težave z denarjem, zaprto ob ponedeljkih in torkih, ob sobotah in nedeljah pa je vsekakor odprto. Zamislite si, da bi šli zaposleni v tovarni sladoleda julija in avgusta na kolektivni dopust. Tu ni izgovorov, kot tudi ni izgovora za dejstvo, da spletne strani niso v vsaj enem tujem jeziku. Si predstavljate, da bi bilo na Finskem vse zgolj v finščini? Saj še Božiček ne bi našel svojega domovanja.
Da so muzeji toliko zanimivi, kolikor so dobri vodniki, smo napisali že nekajkrat in to se je potrdilo tudi v primeru Slovenske Bistrice. Tudi o tem, kako pomembne so drobne stvari, smo že pisali – ste opazili, kako so našim izvidnicam polepšali dan v restavraciji z jedilnim listom v poljščini in kaj pomeni, če zna natakar tako predstaviti pohorsko omleto, da jo potem vsi naročijo? Da ne omenjam sejma domače obrti, ob katerem bi si želeli, da bi bil prav vsak konec tedna. Ja, turizem smo ljudje…
