Potem ko je evropska komisija minuli teden po objavljenih kvotah za preselitev prosilcev za azil iz Grčije in Italije objavila še natančne številke za vsako državo članico, se je slovenska politika spet odločila za molk. Na notranjem ministrstvu, ki se uradno ukvarja z migracijsko tematiko, predlagano število oseb za preselitev in trajnostno naselitev v Sloveniji še vedno preučujejo. Toda iz prvih odzivov slovenske politike je jasno, da predlagana preselitev 495 prosilcev za azil iz Italije in Grčije ter trajnostna naselitev 207 oseb iz držav zunaj EU za slovensko politiko predstavlja težavo. »Številke, ki se pojavljajo, so zanemarljive. Te ljudi bi morali biti sposobni integrirati,« ocenjuje Franci Zlatar, vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji.
Slovenski premier Miro Cerar je sicer v svojem prvem odzivu govoril o pripravljenosti Slovenije na solidarnost, a je tudi dejal, da bomo na evropski ravni opozorili na integracijsko sposobnost naše države ter na varnostne dejavnike, saj da moramo ob izkazovanju solidarnosti zagotoviti tudi notranjo varnost za naše državljane. Bolj jasen je zunanji minister Karl Erjavec. V pogovoru za Studio City je ta ponedeljek ocenil, da je predlagana številka previsoka. Čeprav se premier in zunanji minister – eden diplomatsko, drugi malo manj – že opredeljujeta do predlaganih številk, uradno stališče Slovenije še ni znano. Socialni demokrati (SD) so prva vladna stranka, ki je oblikovala jasno stališče do predlaganih kvot. Vlado pozivajo, naj predlog sprejme in zagotovi ustrezne zmogljivosti za namestitev prebežnikov.
To naj bi po zagotovilih notranjega ministrstva storili do sredine junija, ko bodo o predlaganem sistemu kvot spet razpravljali evropski notranji ministri. Številne vzhodnoevropske države so se po objavi kvotnega sistema sicer že izrekle proti njemu, za nadaljevanje pogajanj o predlaganih številkah sta se v skupnem stališču v ponedeljek zavzeli tudi Francija in Nemčija.
Napačna razprava o številkah
Kljub skopim odzivom slovenske politike po mnenju raziskovalke Mirovnega inštituta Mojce Pajnik slovenski politični vrh z neprimerno retoriko že ustvarja negativno podlago za razpravo o migrantih. V »igri številk« se ta ne odvija v pravo smer. »Sprejeti sto ali petsto ljudi ni prava debata,« opozarja Pajnikova, ki je kritična do Cerarjevih izjav, da bo Slovenija ob integracijski sposobnosti morala upoštevati tudi varnostne dejavnike. To je namreč poskus kriminalizacije migrantov, kar je povsem zgrešena poteza. Sicer pa varnostne grožnje Sloveniji ne predstavljajo migranti, temveč druge težave, s katerimi se sooča – revščina, ki jo producira politika, krčenje socialnih pravic in demoniziranje javnega sektorja. Strinja se tudi Zlatar: »V Evropi se pojavljajo različne populistične politike in teze, da migranti predstavljajo nevarnost za naša delovna mesta. V porastu je tudi islamofobija. Vse to so nerealne predstave.«
Razkorak med politično elito in državljani
Medtem ko v številnih evropskih državah kvotnemu sistemu za sprejem migrantov nasprotujejo tako zaradi omejenih integracijskih zmožnosti, varnostnih vprašanj kot tudi gospodarskih pomislekov, je do njega kritična tudi Pajnikova. Ne vidi ga kot mehanizem, ki bi lahko trajno rešil težave migrantov, ki se v Evropo podajajo čez Sredozemsko morje. »Mehanizem kvot ni bil neka solidarna gesta. Ker evropska komisija kvot ni določila kot obveznih, je pustila prostor za rasistične in polrasistične izpade politik, levih in desnih.« EU bi morala, tako Pajnikova, korenito spremeniti svojo politiko na Bližnjem vzhodu in odnos do migracij. Pozive evropskih političnih elit samim sebi, naj države rešijo ljudi iz Sredozemskega morja, razume kot velik cinizem in strategijo, s katero si EU poskuša oprati roke za zgrešene evropocentrične politike v zadnjih dveh desetletjih.
Če evropske politične elite, z njo pa tudi slovenska, ne najdejo pravega in odločnega solidarnostnega odgovora na migracijsko tematiko, pa je javnost v Sloveniji tako kot v začetku 90. let spet močno naklonjena pomoči beguncem. Po zadnji javnomnenjski raziskavi časopisa Delo 69 odstotkov anketirancev podpira pomoč in reševanje beguncev iz Afrike, 60 odstotkov pa bi se jih strinjalo z nastanitvijo beguncev v bližini njihovega kraja. Kako si torej razlagati razkorak med podporo javnosti reševanju beguncev in zadržanostjo etablirane politike? Kako je preselitev in trajnostna naselitev 700 ljudi postala problematična, medtem ko za državo in njene državljane ni bilo vprašljivo pomagati več deset tisoč beguncem z Balkana?
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Slovenija namreč za daljši čas sprejela med 30.000 in 40.000 beguncev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, večinoma BiH. »Politične elite se iz leta v leto bolj oddaljujejo od državljanov. Vzpostavlja se vzporedni svet politično-ekonomskih elit, ki je vpet v evropski in globalni prostor. Toda ta nima zveze z realnim svetom, ki ga živimo državljani,« razkorak med ljudmi in politiko razlaga Pajnikova.
Kljub pomanjkljivostim Slovenija lahko poskrbi za migrante
Čeprav se na prvi pogled zdi, da je Slovenija med jugoslovanskimi vojnami na široko odprla svoja vrata beguncem, se Pajnikova in Zlatar s tem ne strinjata povsem. »Mnogi so živeli pri sorodnikih in v nastanitvenih centrih. Uradna politika se takrat ni odzvala v zadostni meri. Zakon o začasnem zatočišču je sprejela šele konec devetdesetih let, s čimer je dala vedeti, da se bodo ti ljudje vrnili domov, ko se bodo uredile razmere. Mnogi so se iz Slovenije odpravili priložnost iskat tudi drugam,« razlaga Zlatar. Pajnikova se strinja: »Slovenija takrat ni bila najbolj radodarno odprta. Ljudi je množično sprejela zaradi geografske bližine. Sedaj pa nas od beguncev loči Sredozemsko morje. Čezenj se ljudje podajajo že zadnjih deset, petnajst let. Ne gre za nov pojav. Toda očitno smo se na to navadili.«
Zlatar je prepričan, da kljub pomanjkljivemu sistemu za sprejem beguncev pri nas Slovenija zmore sprejeti vse, ki bi jih po predlogu evropske komisije morala. Zagotovo bodo deležni vsaj določenih integracijskih ukrepov, kar je še vedno bolje, kot da ostanejo v Grčiji in Italiji, ki ne moreta ustrezno poskrbeti zanje. Pomanjkljivosti slovenskega integracijskega sistema Zlatar vidi v pomanjkanju programov aktivnih politik zaposlovanja beguncev, dolgem čakanju na tečaje slovenskega jezika, preveliki centraliziranosti begunske birokracije na državni ravni, kjer občine nimajo veliko besede, ter rešitvi stanovanjskega problema po letu dni bivanja v Sloveniji.
