Vsi se lepo posedejo, mama odloži cunjo, s katero je še nekaj minut prej že desetič danes pobrisala prah s televizorja in očistila sliko Ljubljenega vodje nad njim. Ata pokliče otroka, naj si vzameta nekaj časa in prekineta branje drugega dela zgodovinske enciklopedije Moja domovina. Prižgejo televizor. Seveda je na voljo le en program. Program TV Patria. Luči v studiu se prižgejo, snemalec nastavi kamero, pomočnik poskrbi še za zadnje scenske podrobnosti. Mizica je lepo pobrisana, na desni strani je podstavek za zastavice, v njem dve zastavi. Ena državna in ena modro-rumena. V ozadju velika slika idiličnega otočka ob morju, ob čudovitem obmorskem mestecu. V garderobi tečejo še zadnje priprave, voditeljica obleče svežo belo bluzo s čipkastim ovratnikom, okoli vratu si nadene skromno zlato verižico. Čez obleče preprost, a eleganten suknjič rahlo rožnate barve iz tvida. Lepo zapne vse gumbe, na prsi si pripne modro-rumeno broško. Šminka je skoraj neopazna, le nekaj pudra ji še nanesejo po čelu in licih. Še zadnjič ji s taftom utrdijo čudovito pričesko.
V dnevni sobi vlada prijetna napetost, bliža se vrhunec vsakega dne. Po trdem delu bodo spet izvedeli, da njihov trud ni zaman in da Ljubljeni vodja dela še bolj trdo, še več kot oni sami. Seveda, za njihovo dobro. Uvodna glasba v ritmu alpske poskočnice napove osrednji televizijski dnevnik, uvodna špica pokaže, kot vsak večer, lepote naše Domovine, od Pirana do Goričkega in nazaj. Na ekranu se pojavi voditeljica v rožnatem kostimu z milim nasmeškom na obrazu: »Dober večer, državljanke in državljani. Naš Ljubljeni vodja se je danes spet izkazal. Uspel mu je neverjeten podvig, ki ga Domovina še ni videla, kaj šele svet. Ves svet nam zavida njegove umske in telesne sposobnosti in njegov neverjeten pogum. Poglejmo reportažo o tem, kako je povsem sam, brez varovanja, v čistem alpskem slogu v pol ure preplezal severno triglavsko steno, se kot gams povzpel na vrh Triglava in tam pozdravljal navdušeno množico naših vrlih vojakov, ki branijo naše otroke in našega Ljubljenega vodjo pred sovragom, ki nikoli ne spi. Zato tudi naš Ljubljeni vodja nikoli ne spi.« V ozadju se zasliši nežna inštrumentalna glasba. Najprej se pokaže vzhajajoče sonce, kamera se odmika, v kadru vidimo čudovite, z jutranjim soncem obsijane slovenske gore. Prvi sneg je že na vršacih, mraz je in veter vleče. Skozi rahlo sneženje le uzremo Njega, kako še z zadnjimi koraki stopa proti vrhu. Vzravnan, pokončen, ponosen. Vojakom odnaša pokrivala, On pa stopa mimo njih in vsakega pogleda globoko v oči. Sonce je zdaj že visoko na nebu. Mrak se že dela v naslednjem kadru in On sam pod skalo bere šesto nadaljevanje Noriškega kraljestva. Nekaj gamsov skoči v kader in steče v daljavo, kamor zre tudi On. Dolga pot ga čaka, a bo zmogel, pove glas v ozadju.
V dnevni sobi ugasnejo televizor. Otroka gresta spat, mama in ata pa še malo pomodrujeta o tem, v kako srečni državi živijo. Ogenj v kaminu je ugasnil. Drv ni več. Zima se bliža, a bodo zmogli. Če lahko On, bomo tudi mi.
