Kolesarski šampion Alberto Contador je očitno še vedno jezen na arbitražno sodišče za šport, ki mu je pred tremi leti po objavi odmevne dopinške obsodbe izbrisalo številne zmage. Od najprestižnejših so mu odvzeli tudi naslova na francoski pentlji 2010 in italijanskem Giru 2011, kar ga najbolj boli. Contador je še vedno prepričan, da z dopinško afero nima nič, a ugotovljena sled klenbuterola bo pri navdušencih vselej vzbujala senco dvoma o poštenosti njegove kariere.
Spominjal na Marca Pantanija
Gesta Alberta Contadorja, ko je minuli konec tedna kot veliki zmagovalec prečkal ciljno črto 98. izvedbe Gira, je bila več kot simbolna. Z iztegnjenimi tremi prsti na obeh rokah je športno javnost opomnil, da je v Milanu že trikrat stal na najvišji stopnički. Obnašal se je, kot da mu zmage iz leta 2011 zaradi nepoštene igre ne bi smeli vzeti. »Vsa kolesarska karavana dobro ve, kolikokrat sem tukaj zmagal. Niti enega kolesarja še nisem slišal, da bi nasprotoval mojim trem zmagam. To so videli tudi vsi moji navijači in gledalci po televiziji,« je svojo plat zgodbe ponovno zagovarjal Alberto Contador z vzdevkom Revolveraš (El Pistolero). Tudi na zadnjem Giru je v svojem značilnem slogu navidezno streljal z zmagovalnega odra, ko se mu je kolesarski svet znova priklanjal. Uradno je bila to njegova sedma lovorika iz sklopa treh dirk najvišjega ranga (Giro, Tour, Vuelta). Z dopinškim škandalom vred jih je dosegel devet. Trojček zmag je leta 2008 osvojil kot najmlajši kolesar in edini Španec do zdaj. V zgodovini tega športa je poleg Contadorja svoj zmagoviti podpis na vseh treh preizkušnjah dalo le pet kolesarjev.
Dosežki in ozadje življenja Alberta Contadorja pričakovano odmevajo že več let. Ni jih bilo malo, ki so javno izrazili dvom o nečloveških naporih, ki jih je Madridčan prestajal predvsem pri vožnji v klanec, po kateri je zaslovel kot eden najboljših vseh časov. Že v najstniškem obdobju so mu govorili, da ima sposobnosti Marca Pantanija, še enega priznanega mojstra vožnje navkreber. Da mu kolesarstvo pomeni največ, je spoznal pri šestnajstih letih, ko je opustil šolanje in podpisal prvo profesionalno pogodbo. Prej je treniral nogomet in atletiko, kar mu je pomagalo pri motoričnih sposobnostih. Contador velja za mirnega in predanega športnika. Njegovo življenje ni bilo enostavno. Zelo je navezan na družino, v kateri je mlajši brat Raul zaradi cerebralne paralize že od rojstva priklenjen na invalidski voziček. V času razvoja v profesionalnega kolesarja so ga po neprijetnem padcu na Dirki po Asturiji komaj rešili pred smrtjo. Imel je počeno lobanjo in izliv krvi v možganih. »Lahko bi ostal hrom. Ko se zjutraj zbudim in potipam brazgotino na glavi, se hitro zavem, kako dragoceno je življenje,« je nekoč izjavil.
Armstrong ni več njegov idol
V času okrevanja je začel občudovati Lanca Armstronga. Z velikim zanimanjem je prebiral njegovo knjigo, v kateri je opisoval uspešen boj z rakom na modih. Njuni poti sta se pozneje večkrat zanimivo križali. Ko je Armstrong prekinil športni pokoj, sta s Contadorjem postala enakovredna tekmeca v istem moštvu, a je več simpatij vedno užival Američan. Alberto Contador je hitro dobil občutek manjvrednosti, zato je pri marsikateri odločilni potezi preslišal navodila vodilnih in ravnal po svoje. Ko sta v Parizu skupaj stala na stopničkah, se nista niti pogledala. »Armstrong je bil moj navdih, njegova življenjska zgodba je edinstvena, toda ni več moj idol,« je jezen povedal v enem bolj izpostavljenih intervjujev v svoji karieri.
Contador se nikdar ni rad primerjal z drugimi kolesarji, saj je želel biti prepoznaven predvsem po lastnem slogu. Faustino Muñoz Cambron je njegov osebni mehanik. Pri opisovanju Contadorjevega značaja ne najde slabe besede: »Kaj ga dela tako popolnega? Ravno iskanje popolnosti. Nikdar si ne postavi limita, ampak vedno hrepeni po izboljšavah. Vztrajno išče malenkosti, ki bi izboljšale njegove predstave na kolesu. Alberto s takšnim načinom razmišljanja tudi meni dviguje motivacijo. Z njim je užitek sodelovati. Je izjemen človek.«
Contador na tekmovališču še zdaleč ni rekel zadnje besede, saj ostaja lačen zmag. Njegov naslednji veliki cilj je francoski Tour, kjer je nazadnje slavil pred šestimi leti. Motivacije mu ne manjka, zato je že takoj po nedeljskem sklepu Gira misli preusmeril v nov izziv. »Čeprav se Tour s prvo etapo začne šele 4. julija, je v mojih mislih prisoten že zdaj. Po prihodu v Madrid si bom vzel tri ali štiri dni zase. Šel bom v popolno samoto, nihče me ne bo smel zmotiti,« je v soju žarometov povedal v cilju v Milanu.
